Albanska obala 1. del
Zgodovina Jadranskega morja 41.
Starejša zgodovina
Zaključni odsek vzhodne jadranske obale pripada Albaniji. Albanska obala je dolga slabih 400 kilometrov in njena zadnja, najjužnejša tretjina pri grškem otoku Krf je že obrnjena v Jonsko morje. Strateško je bila vedno pomembna zato, ker predstavlja vzhodni del podboja Otrantskih vrat, razmeroma ozkega vhoda (manj kot 60 km) v Jadransko morje.
Zgodovina albanske obale je zelo dolga in razgibana. Na območju današnje države Albanije je od davnine živelo ilirsko pleme Albanov. Njihovo središče je bilo približno tam, kjer je danes kraj Krujë. Med vladavino ilirske kraljice Tevte, katere gusarske ladje so ropale po Jadranskem morju, so v prvi ilirsko-rimski vojni (229-228 pred našim štetjem) Rimljani prvič prišli na albansko obalo in vdrli v notranjost. Sledila so desetletja zagrizenih bojev med rimskimi legionarji in žilavimi ilirskimi bojevniki, ki so vešče izkoriščali razmeroma težaven hribovit teren takoj nad obalo. No, rimska premoč je končno le prišla do veljave in leta 168 pred našim štetjem so Rimljani zavzeli celotno ilirsko ozemlje ter ga priključili svojemu imperiju. Že takrat so bila na albanski obali tri pristanišča, ki so edina pomembna še danes: Drač na severu, Vlora v spodnji polovici in Saranda prav na jugu.
Drač so leta 627 pred našim štetjem ustanovili grški priseljenci iz Korinta in otoka Krfa ter mu dali ime Epidamnos. Rimljani so ga imenovali Dyrrachion in je bil izhodišče pomembne rimske ceste Via Egnatia, ki je potem po severni grški obali tekla na vzhod do Byzantiuma (Bizanca). Julija 48 pred našim štetjem je bila le nekaj kilometrov južno od Drača bitka med Cezarjem in Pompejem, ena od mnogih, ki so označevale državljansko vojno med tema dvema Rimljanoma. V spopadu, ki je trajal več dni, izrazitega zmagovalca ni bilo oziroma izid ni prinesel bistvene odločitve, a Cezar je izgubil tisoč legionarjev, med njimi tudi več deset dragocenih centurionov. No, že čez mesec dni, v začetku avgusta leta 48 pred našim štetjem, je Cezar z daleč šibkejšo vojsko hudo porazil Pompeja v bitki pri Farzalu v Tesaliji, s čimer je bila državljanska vojna zanj praktično dobljena.
