Intervju – Mirko Bogić

Če bi lahko kdo predstavljal jadranje v svoji neokrnjeni in izvirni podobi, bi to zagotovo bil Mirko Bogić. S svojim znanjem in dobrohotnostjo je naučil jadrati številne Slovence, predvsem tiste iz notranjosti, ki so prihajali na njegove tečaje jadranja v Piran. Napisal je številne knjige in priročnike jadranja ter pomorskih veščin in s tem številnim približal neizmerno ljubezen do morja. Njegova jadralna doba je dvakrat daljša od moje starosti, pogled na poletno sapico v Piranskem zalivu pa mu še vedno nariše vesel izraz na obrazu, ki je prevet z gubami, katere so vklesali veter, sol in sonce.

Slovenska jadralska legenda jih šteje častitljivih 98. Klenemu jadralcu v zadnjih mesecih precej nagajajo leta, zato je bila lokacija srečanja v piranski mestni kavarni organizirana s strani soproge Savine Gorišek. Mirko je do tja tako kot skoraj vsak poletni dan prišel po skrbno načrtovani poti z odmerjenimi koraki in v naprej znanimi postanki za počitek.
Pogovor je stekel, kot bi se srečala stara znanca in Mirko je pripovedoval, kakor bi se mu vse dogajalo pred dvema tednoma. Občasno ga je pripoved tako prevzela in utrudila, da je nehal govoriti in mi rekel: »ma, ne morem vsega povedati, preveč je bilo tega.« Povsem razumljivo, kajti 90. let zanimivih dogodkov, povezanih z jadranjem, je res nemogoče pojasniti v dveh urah.

Kar 90 let že jadrate, bili ste na številnih regatah, Jadransko morje poznate kakor svoj žep. Kako se je začela vaša jadralna pot? Kdo vas je naučil jadrati?

Samostojno jadram že od svojega osmega leta. Kot otrok sem v glavnem jadral z navadno »šešolo«, v akvatoriju Šibenika, kjer sem rojen. Jadrati me je naučil moj oče in kasneje brat, ki je bil dober jadralec. Včasih ni bilo toliko jadrnic, kot jih je danes. Moj oče je bil lastnik ene od treh bark, ki so bile privezane v Šibeniku. V nas otrocih je videl veliko željo po jadranju in prodal svojo barko, ter nam kupil »batelino«, majhno, 4,5 metra dolgo jadrnico. Jadralnih veščin smo se morali nato naučiti sami, kajti šol in znanja v tistih časih res ni bilo veliko.

Mar ni vašega očeta skrbelo za vas in vašega brata ter sestro, ko ste odhajali sami na morje?

Ah ne, to je bilo v Šibeniku oziroma Šibeniški luki, široki en kilometer in tri milje dolgi ter kanalu, vse do reke Krke. Poznate Šibenik?

Da, poznam, vendar mislim v primeru slabega vremena? Kaj bi storili takrat, saj ste bili vendar otroci, vaš oče pa brez barke?

Se oglasi Savina Gorišek in odgovori namesto Mirka:
»Oče jim je rekel, naj gredo na obalo in povejo, da so Bogićevi.«

»Ja, tako je,« potrdi Mirko, se nasmeji ter nadaljuje:
Največkrat pa smo šli na izlet skupaj z bratom in sestro ter prijatelji Antejem, Mirkom, Andrijanom in Kričko, do otoka Zlarina, ki je od obale oddaljen eno miljo. Ante je sicer imel večjo in lepšo jadrnico, a se nam je vseeno rad pridružil. Veste, včasih ni bilo toliko bark kot danes in Ante je svojo dobil na prav poseben način. Njegova barka je bil včasih navaden rešilni čoln vlačilca, ki je zgorel v Šibeniškem kanalu. Kapetan je namerno zapeljal goreče plovilo na obalo in posadka se je izkrcala nato z rešilnim čolnom. Ta čoln je Ante odkupil in postavil nanj jambor ter obesil jadra. A nesrečni Ante, ki je bil izredno sposoben, moj dober prijatelj, ki sem ga zelo cenil, je svoje življenje izgubil veliko prezgodaj, ko je vročega poletnega dne »na dušek« popil namesto vode »antifriz«. Čeprav mu je prijatelj dejal, naj ne pije in naj najprej preveri, kaj je v posodi, ga ni poslušal in svoje življenje končal v hudih krčih in bolečinah.

Kako vas je nato pot vodila v Piran?

Po neki plovbi je jadrnica »Udarnica« ostala v Piranu in prišli smo ponjo. Leta 1949 sem prišel v Piran in takoj mi je bilo všeč tukaj. Predvsem mi je bil všeč položaj tega mesta in mandrač, ki je bil povsem prazen. Vse je bilo prazno, prostora je bilo na pretek in sekretar na občini mi je rekel, naj vzamem kolikor hočem obale. Tako sem v Piranu potem kar ostal.

Kaj vas je gnalo, da ste ustanovili Jadralni klub Ljubljana? Kdaj je bil ustanovljen?

Poklical me je nek notranji glas in mi velel, da moram moje jadralsko znanje podati čim večim ljudem. Tako smo leta 1949 z nekaterimi somišljeniki ustanovili JKL (Jadralni klub Ljubljana) in poskušali Slovencem približati ta lep šport in razvedrilo. Vsem Slovencem naj bi na ta način čim bolj približal morje. Razpisali smo tečaje in brez plačila poučevali tiste željne jadralnega znanja. Teoretični del tečaja je potekal na Filozofski fakulteti v Ljubljani, medtem ko je bil praktičen del v Piranu. Včasih je prišlo po 100 tečajnikov, vendar jih je drugi dan velikokrat prišlo le še 20 (smeh). Svoje izkušnje sem prenesel na več kakor 3000 tečajnikov. Klub je imel vedno svoja plovila in še danes se lahko pohvali z zgledno floto jadrnic.

Kakšni so bili vaši jadralni začetki v Sloveniji?

Nekoč sem veslal po Ljubljanici in nek mimoidoči je vzkliknil, naj pridem do njega. Tako imenovani Sipo, je želel vedeti, ali znam poleg »vrtenja« vesel tudi jadrati. Potreboval je namreč ljudi, ki bi poučevali jadranje. Zanimiv je bil njegov odnos do denarja, ki je bil po mojih ocenah tak, da ne bi zaslužil niti za kruh in sol, a nam je pomagal do našega prvega kluba in barke. Sam sem sicer takrat že imel svoj čoln.
Za delovanja kluba smo leta 1950 dobili posebno dovoljenje notranjega ministrstva oziroma sekretariata in šele nato smo lahko opravljali tečaje.

Savina dopolni:
Takrat je Mirko lahko prišel iz Ljubljane jadrat v Piran, medtem ko jaz, ki sem takrat  poučevala v Smokvici (pri Gračišču) nisem smela priti v Piran. Saj veste cona A in cona B…

Kje ste pa dobili čolne, jadrnice?

Septembra leta 1949 smo dobili prvo jadrnico »Desetko«, to je bila šest in pol metrska »jola«, z izredno nizkim nadvodjem in komaj 140 cm široka. Jadrnico smo popravili, jo zakrpali in pobarvali ter z njo jadrali po Ljubljanici.
Medtem smo skupaj s kajakaši ob Ljubljanici, na Livadi, na prostoru nekdanjega Ljubljanskega kopališča, postavili barako. V začetku smo bili naslonjeni na kanuiste, jaz sem vodil jadralna sekcijo. To so bili začetki jadralne sekcije v brodarskem društvu. Kmalu je prišel ukaz iz Ljudske tehnike, da je potrebno barko, ki je bila na razstavi v Moderni galeriji, odnesti. Skupaj s fanti smo odnesli barko v našo barako, kjer smo jo popravili in pobarvali. Lastniki jadrnice so bili člani mariborskega kluba, tam je bilo po vojni veliko dobrih podjetij in seveda tudi denarja za športne aktivnosti.
Nato je prišla še ena barka, ki je bila narejena v Beogradu, dolga 6,5 metra in široka 2,10 metra, globoka, s katero smo jadrali po Ljubljanici do Podpeči in nazaj.

Prva Jadranska regata:
Prva jadranska regata je bila organizirana daljnega leta 1947, v okviru Športne in brodarske sekcije, ki je delovala pod okriljem komisije za Tehniko in šport. Desetdnevna preizkušnja je potekala po etapah: Split-Hvar-Korčula-Prapatno-Dubrovnik-Trsteno in nazaj prek Korčule in Hvara v Split. V tistem času je bilo prejadrati 450 NM velik podvig, kajti floto so v glavnem sestavljale jadrnice tipa L-5, malo daljši Dragoni, ki se jih je zbralo več kakor 100.

Katera je bila vaša prva regata in kje se je odvijala?

Prvo državno prvenstvo za naš še ne ustanovljeni jadralni klub, se je odvijalo na Jadranski regati leta 1949, med Zadrom, Reko in Rabom. Jadralni klub iz Reke nam je posodil jadrnico L-5, kateri smo rekli kar »biskup« – škof, zaradi njene nemogoče oblike. Posadka sta bila še dva vrhunska pooblaščenca iz Ljudske tehnike.
Po končani Jadranski regati smo barko odpeljali proti Reki, z nalogo pokazati ljudem iz Ljudske tehnike osnove jadranja in da po »komandi od zgoraj« postanejo usposobljeni mornarji. V Reki pa so Splitčani takrat pustili kar 10 jadrnic L-5, v katerih sem videl velik potencial za naš klub.

Ljudska tehnika:
Začetek organizacije sega v leto 1946, ko je bila v okviru Fizkulturne zveze ustanovljena Komisija za tehniko in šport. Že v letu 1948 je bila ustanovljena samostojna organizacija Ljudska tehnika Slovenije, ki se je v letu 1972 preimenovala v Zvezo organizacij za tehnično kulturo Slovenije. V petdesetih letih delovanja je organizacija dala neprecenljiv prispevek h gospodarskemu in družbenemu razvoju Slovenije, predvsem pri tehnični vzgoji mladih, širjenju in popularizaciji znanstvenega in raziskovalnega dela med mladimi in dvigu tehnične kulture med prebivalstvom nasploh. V tem času je povezovala, usklajevala in vzpodbujala delo društev in organizacij na področjih: radioamaterstva, brodarstva, modelarstva, letalstva, jamarstva, potapljaštva, jadralstva, društev ljudske tehnike, astronavtike in raketarstva, izumiteljstva, avto – moto in foto-kino dejavnosti, šoferjev in avtomehanikov in kmetijsko tehnične dejavnosti.

So bile za tiste čase to množične regate ali je prišlo le nekaj posameznikov, klubov?

Na regati leta 1950 v Splitu se je zbralo 110 bark. Meni so določili jadrnico z imenom »Udarnica«, tipa L-5. Takrat sem naročil, naj še dve barki iz kluba pripeljejo do Reke in jih nato natovorijo na ladjo do Splita. To so storili, tako, da je bila na regati v Splitu moja »Udarnica« in še jadrnica »Perun«. No, še eno barka se je znašla na regati – od Brodarske zveze Slovenije, ki nam jo je podarila, zato ker ni bila nič vredna. Jadrnica »Slovenka« je imela  kakih 200 kg svinca, bila je ozka, s slabimi plovnimi lastnostmi.

Torej je kasneje postala vaša jadrnica »Udarnica«?

Da bi obdržali »Udarnico«, sem šel do nekoga od vodilnih iz Ljudske tehnike in ga skoraj prisilil, da smo lahko kot klub kupili jadrnico. Toliko sem vztrajal, da je gospod popustil in mi naposled le dovolil, da smo jo dobili. Še vedno je ostal spor z Mariborčani, ki so hoteli svojo barko nazaj, a sem vendarle uspel prepričati višjo inštanco, da njim barka ne pripada, ker smo jo mi popravili. Zahteval sem, se da se barka pri njih izpiše in vpiše na naš klub in to je tudi naredil.
Leto 1951 je minilo v pogajanjih za sredstva, s katerimi bi Brodarski zvezi Slovenije odplačali s pogodbo obvezani znesek za »Udarnico«, ki smo jo spomladi prevzeli v oskrbo.

Danes veljajo med mladimi druge vrednote, bolj kot sprostitev na morju je pomembna zmaga in dosežki v jadranju? Kako na to gledati vi?

Ja, danes je jadranje in na sploh šport podrejen le zmagi in zmagovalcem, drugi in tretji se skoraj ne omenjajo več.

Kakšne so sicer razlike med jadranjem in odnosi med jadralci nekoč in danes? Je sodobna tehnologija prinesla prednosti ali tudi slabosti?

Kar je danes jadranje, je neprimerljivo s časom, ko sem jaz jadral. Jadranje gre danes v neko čudno smer, kjer šteje le zmaga.  Vse je pogojeno z velikimi denarnimi vložki in vsi si želijo doseči dobre rezultate takoj. Škoda je, da se ne nagradi ali vsaj omeni vseh tekmovalcev, tudi tiste, ki so prišli s potovalnimi jadrnicami in niso ali ne morejo posegati po najboljših uvrstitvah. Včasih smo imeli potovalne jadrnice in ne tekmovalnih. Jadranje je bilo za nas način sprostitve, preživljanje prostega časa pa tudi tekmovanje, vendar nikoli v tem, kdo bo imel lepše opremljene.

Savina Gorišek doda:
Do svojega 92. leta je Mirko še hodil na regate in celo zmagoval, potem je pa začelo telo pešati, a sva do lanskega decembra vseeno še plula iz Pirana na romantične zatone.

Mirko doda:
Trenutno lahko rečem, da sem zelo srečen, da sem lahko do sedaj razpolagal s svojim telesom in še sedaj lahko kolikor toliko razmišljam normalno.

Sodelovali ste na nešteto regatah in velikokrat tudi zmagali. Je bila zmaga na prvem mestu ali je bilo v ospredju samo jadranje?

Naš klub je bil ustanovljen, da bi ljudem približali jadranje in bi uživali na morju, tudi če bi z barkami potovali po Jadranskih otokih, tako kakor sem to počel tudi sam. Na regatah je pomembna uvrstitev, vendar je pomembno tudi, da se ljudje zabavajo. Sedaj tega ni več. Jadrnice so opremljene z nepotrebnimi inštrumenti. Sam nimam nobenega inštrumenta na moji barki, zanašam se na moje čute in izkušnje. Na moji barki je vse odvisno samo od mene. Jadram že 90 let, pa nisem nikoli prišel v kočljivo situacijo na morju. Poglejte danes, koliko nesreč se zgodi, čeprav so vsi čolni opremljeni s številnimi inštrumenti. Ljudje zaradi njih  niso več pozorni na dogajanje na morju in nesreča je lahko hitro tu.

Savina pripomni:
Do vašega rojstva bomo prišli na tak način nekje zvečer (smeh).

Mirko nadaljuje:
Dobili smo »Udarnico«, imeli smo še »Peruna«, »Slovenka« pa se je potopila po regati leta 1950, pri burji jakosti preko 10 Bf. Takrat je pri reševanju pomagal tudi vlačilec, ki je potegnil  na varno kakih 20 bark (med njimi poškodovano »Slovenko«) in admiralska barka še naslednjih 15. Sam sem postavil »nos« jadrnice proti vetru in pričakoval udarec, ker sem predhodno že opazoval kumulonimbuse na Biokovim in vedel, da bo udarilo. Z jadrnico sem se približal približno 100 metrov od obale, pospravil jadro in snel bum ter ga »privijačil«. Samo na flok sem nato odjadral do konca regate, preostalo je še kakšnih 5 milj.  Na koncu so prišla gospoda in spraševali, ali potrebujem pomoč. Odvrnil sem jim, naj gredo reševat raje ostale.
Po regati smo s posadko odšli od Splita do Reke. Eden od članov posadke je bi Pirkmajer, tretji član se je po tej regati ustrašil in se izkrcal v Splitu.

Savina pove:
Ja, tako je bilo včasih, ljudje so bili določeni po nekih ključih, to niso bili jadralci, vendar so zaradi svoje funkcije morali sodelovati na regatah.

Mirko Bogić je bil zadnji sekretar za razred L-5 v Jugoslaviji. To je bila državna klasa, ki se ni uveljavila drugje in tako ostala v mejah razpadle države.

Kje ste se naučili toliko o klimatologiji? Vremenu? Pojavih na Jadranu? Je stanje na Jadranu glede vremena bistveno drugačno kot takrat, ko ste vi jadrali?

Dokončal sem študij geografije v Ljubljani in se kar dva semestra učil o vremenu. Celo moja diplomska naloga naloga se je nanašala na vreme in zanjo sem prejel Prešernovo nagrado. Vsak dan sem  opazoval vremenske, še posebej ko sem odhajal na morje z jadrnico ter si nekatere tudi zapisoval.

Savina pove:
Tisti uvodni del knjižice, potreben za izpite za voditelja čolna, ki govori o vremenu za jadralce, je napisal prav Mirko. Med svojimi številnimi potovanji po Jadranu si je dosledno zapisoval zalive in vsa varna pristanišča, predvsem za jadrnice tipa L-5. Tisti, ki so imeli globljo kobilico, so se zato jezili nanj, ker pristanišča niso bila primerna za njihova plovila.

Mirko nadaljuje:
V Dalmaciji je vreme veliko bolj stabilno in predvidljivo, kot je tukaj ob slovenski obali. Bližina Alp in Karpatov imata kar velik vpliv na vremenske dogodke pri nas. Poglejte samo letošnje poletje, napovedano je slabo vreme, pa posije sonce in obratno.
Predno sem legel k počitku, sem vedno upošteval pravilo zahoda. To pomeni, da sem pogledal proti zahodu in poskušal predvideti, kaj bodo prinesli oblaki ali jasnina. Danes napoved vremena ni več pristna, ni več tako, kot so to počeli naši dedje z opazovanjem, kajti trikrat na dan dobiš različne vremenske napovedi.

Savina doda:
Prejšnji teden je bil »rosso di sera, bel tempo si spera« (rdeča barva na obzorju bo prinesla jutri prihodnjega dne lepo vreme), drugi dan je pa deževalo?! Tako, da niti vreme ni tisto, kar bi moralo biti. Z Mirkom jadram že 46 let, in kar je običajno Mirko predvideval, to je držalo, sedaj pa ne drži več.

Ali drži rek: »hvali more, drži se kraja«?

To drži v določeni primerih.

Savina doda:
Mirko ni šel nikoli na morje, če ni bil prepričan, da bo vreme zdržalo, raje je počakal, zato ni nikoli imel težkih izkušenj na morju, razen na tisti regati pred Makarsko.

Mirko nadaljuje:
Sedaj vam povem anekdoto o Šibeniku: »Šibenik kot mesto, je po krivici »obtožen«, da ni pomorsko mesto. Poglejte priveze, poglejte koliko plovil je na privezih. Dejstvo je da Šibenčani pogosto odhajajo na morje. Morda le do bližnjih otokov, vendar vseeno trdim, da živijo z morjem.
Je pa tudi res, da je del prebivalcev bil vedno odvisen od kmetijstva, zato včasih  upravičeno slišimo to frazo, ki ste jo omenili. Ljudje, ki živijo od kmetijstva se običajno ne zmenijo veliko za morje in dogajanje na njem.

Kdaj je bila najbolj kritična situacija na morju in kaj ste storili?

Sam sem se vedno zanašal le na lastne moči in intuicijo. Vedel sem, da me ne bo nihče prišel reševat, če bom v nerodni situaciji. Danes je to drugače. Ljudje zdaj s pomočjo sodobne tehnologije kar javijo, da se potapljajo, a se v resnici ne, samo da jih Luška kapitanija pride rešit. Vedno, ko sem iskal varen privez za nočitev, sem slednjega poiskal v varnem zavetju pomola. Torej pomol je moral biti med mojo barko in stranjo, od koder smo pričakovali nevihtni udar vetra. Tudi če gredo valovi čez pomol, je za njim varno. Primer je bil v Poreču, kjer je čez 6 metrov širok pomol pljuskalo morje, a je bil privez vseeno varen.

Katera in kam je bila vaša najdaljša plovba?

V tistih bolj zgodnjih letih, tja do 90. Let, smo jadrali po celem Jadranu, vso do Kotorja. Za daljše in zahtevnejše plovbe, morda izven Jadrana, nisem imel nikoli prave barke, pa tudi  potrebe po jadranju izven Jadrana nisem nikoli čutil. Lahko bi to storil zaradi radovednosti, a ne zaradi drugih potreb. Premožni so lahko kupili 15 in več metrske barke, a sam nisem imel nikoli denarja za tako veliko jadrnico. Vselej je bil moj doseg na 5 ali 6 metrski jadrnici, kakršno imam še danes.
Že od Splita naprej je težje najti dobro zavetje, kajti ti veliki otoki so kompaktni in niso razpadli ob formaciji, medtem ko so severni otoki razčlenjeni in zato dajejo veliko več možnosti za varen pristan.

Nekoč ste dejali, da imate svojo barko radi…

Barko moraš imeti rad in jo »tretirati« kakor bi bila član posadke, sicer ti pokaže roge, ko si najmanj želiš. (smeh)

Kako je bilo z zadevo vplutja in izplutja s piranskega mandrača na jadra?

Savina pove:
Do predlani je moral Mirko na vesla pripluti in izpluti v Piranski zaliv. Nato so mu z Luške Kapitanije dovolili, da je lahko v zalivu jadral. Ker je bil to znani Mirko Bogić, so mu dovolili, sicer bi moral še naprej veslati.

Peter Bossman je lani Mirku Bogiću podelil posebno priznanje za izjemne dosežke s področja športa, ki so pomembno oblikovali športno življenje prebivalcev občine Piran. Prejel je tudi veliko nagrad za prostovoljno delo v športu, med njimi leta 2000 priznanje za življenjsko delo Športne zveze Slovenije.