The show must go on

Predstava, ki se je mučno dolgo odvijala pod streho največjega jadralskega cirkusa, Pokala Amerike, se končno nadaljuje. Predstava se je začela poleti 2007, skorajda z dnem, ko je novonastali jahtni klub iz Valencie izzval še od šampanjca premočeno posadko švicarskega Alinghija za naslednji, 33. Pokal Amerike. Zapletlo se je že nekaj dni zatem, ko je “ranjeni lev”, bogataš Larry Ellison, patron jadralskega sindikata BMW Oracle, tudi patronu Alinghija, švicarskemu japiju Ernestu Bertarelliju, “vrgel rokavico” in zahteval, da ga prizna kot uradnega izzivalca. Kaj je bilo pri tem sporno in zakaj je pomembno postati prvi in s tem tudi “uradni” izzivalec?

Kakor koli že, ponovno se moramo vrniti v daljno leto 1851, ko se je vse skupaj začelo. Vso zgodbo je zakrivila jadrnica, točneje ameriški škuner, dvojambornica, ki je nosila ime America ter na regati okoli otoka Wight kot edina tuja jadrnica premagala 16 izbranih britanskih posadk in osvojila pokal, ki ga je regati namenila tedanja kraljica združenega kraljestva, Viktorija. Jadrnica mladega New York Yacht kluba je takrat močno ranila britanski ponos. Leto zatem je bila napisana prva “darilna pogodba” (Deed of Gift), s katero so lastniki jadrnice 62 cm visoko srebrno lovoriko, Pokal Amerike (America`s Cup), poklonili svojemu klubu. V tej darilni pogodbi je zadnji živeči lastnik škunerja America, George L. Schuyler, leta 1857 dodatno zapisal temeljna pravila tekmovanja za to prehodno lovoriko. Temeljni akt se je pozneje spreminjal le, ko so postavljali nova pravila glede jadrnic (America`s Cup Class – ACC). Tako je ta pogodba še vedno uradno veljaven dokument, ki ga je prvič izzigral Švicar Bertarelli, ko je po drugi zaporedni zmagi (2003 in 2007) izzval samega sebe skozi nekaj dni prej ustanovljeni “španski” klub iz Valencie, ki je povrhu še “in bianco” podpisal protokol (beri: pravila igre) za naslednji 33. Pokal Amerike. Ko je Golden Gate Yacht klub (GGYC) izzval ženevski klub SNG – vedeti je treba, da so izzivalci klubi in ne posadke – je uveljavljal eno temeljnih postavk iz Schuylerjeve darilne pogodbe, da je izzivalec lahko le klub, ki prireja regate na morju. Klub iz Valencie, ki ga je nekaj dni prej ustanovil Bertarelli, pa še ni priredil nobene regate. Zatem smo bili vse do 2. aprila letos priča podajanju žogice med GGYC in SNG in čakanjem na odločitev vrhovnega sodišča zvezne države New York, ki je edino merodajno telo pri reševanju sporov okoli Pokala Amerike. To je po skoraj treh letih in dveh pritožbah dokončno odločilo v prid kluba iz San Diega (GGYC).

Klub, ki je v imenu Ellisona “vrgel rokavico” Švicarjem, se je potem, ko Bertarelli ni hotel slišati o njihovem izzivu, niti po tem, ko je sodišče razsodilo v prid Američanov, že odločil za neposreden izziv, takšen, kot je še vedno zapisan v temeljnem aktu. Bertarellijev klub je medtem izdelal tritrupno jadrnico, pravo jadralsko pošast, dolgo 27,5 metrov na vodni črti in prav toliko široko, po največjih možnih merah, ki jih je gospod Schuyler leta 1857 zapisal v darilno pogodbo. Takšnemu neposrednemu izzivu smo bili priča že leta 1987, ko je jezni avstralski poraženec, bankir Michael Fay, izzval Dennisa Connerja oziroma njegov klub, glej zlomka, GGYC iz San Diega. Izzval jih je z »mastodontsko« jadrnico, ki je merila preko 41 metrov (na vodni črti “le” 27,5). Potem, ko je isto sodišče razsodilo v prid izzivalca, se je Dennis Conner, ki so ga v jadralskih krogih imenovali “Big Bad Dennis”, zaradi njegove prislovične brezkompromisnosti, odločil odgovoriti na izziv z radikalnim 18-metrskim dvotrupcem (katamaranom), s katerim je neokretno avstralsko jadrnico zelo osmešil.