Rt Horn ni darilo!

Neizmerno utrujen od zelo napornega zadnjega dela dolgega potovanja, a vesel, da sem ponovno doma.

Z Benom sva po petdnevnem odmoru priletela v Ushuaio, najjužnejše ležeče argentinsko mesto in najjužnejše letališče na svetu, kamor pristajajo letala z rednimi leti. Že podatek, da je v tem mestecu mogoče dobiti žig “End of the world” (konec sveta), pove, kako južno je. A to je bilo štartno mesto, od koder smo odjadrali južneje.

Vkrcali smo se na 15-metrsko železno jadrnico Santa Mario, ki kot čarterska barka že desetletje plove v teh morjih. Sedemčlansko posadko, ki je napolnila prav vsa ležišča, smo sestavljali: snemalec Peter, fotografinja Anja, režiser, snemalec in srfar Thomas, srfar Ben, mornar Haio, izkušeni kapetan Wolf, ki je že več kot stokrat objadral rt Horn, in jaz.

Najprej je bilo potrebno odjadrati na drugo stran kanala Beagle, saj je otočje južno od Ushuaie čilsko in zato se je bilo potrebno registrirati in prestopiti mejo v Puerto Williamsu. Manjše mestece, ki je bolj vojaške narave in premore potopljeno ladjo, ki služi kot pomol za pristajanje jadrnic do 20 ton. Tam smo napolnili barko še z zadnjimi potrebščinami in odrinili. Ker je Santa Maria edina jadrnica v tem območju, ki pluje pod čilsko zastavo (in le ladje pod čilsko zastavo lahko plujejo skozi ožino Murray med otokoma Navarino in Bertrand), smo se odločili, da si skrajšamo in olajšamo potovanje do arhipelaga Wollaston Islands, ki vključuje tudi otok Horn. Za dosego le-tega je potrebno prečkati Bahio Nassau, ki pa zna biti občasno zelo trd oreh. Mi smo imeli srečo z okoli 30 vozli jugozahodnega vetra, tako da smo izkoristili ugoden položaj zaradi prečkanja kanala Murray in bočno na veter jadrali kakšnih 9 ur do zaliva Porto Maxwell ob otoku Hermite. Zaliv je odlično zatočišče za vse zahodne vetrove, ki so najpogostejši v tem območju in je eno od dveh varnih zatočišč v tem južnem arhipelagu. Prav zaradi navedenih dejstev smo ga izbrali za začetno lokacijo.

Napoved je bila obetavna, 15 do 25 vozlov zahodnega vetra, ki naj bi obračal proti jugozahodniku in se krepil. Tako smo se odločili, da poizkusimo s podvigom. Zjutraj smo sestavili jadra in jih pričvrstili na sprednji del jadrnice, saj je bilo potrebno odpluti iz zaliva, kjer ni bilo popolnoma nič vetra, in v nekaj minutah smo doživeli več vetra, kot je bilo napovedano. Že v dopoldanskih urah je bilo okoli 25 vozlov, a vseeno sem se odločil in skočil v morje, ki ima 7 stopinj Celzija. Sledila sta mi Ben in Thomas in začeli smo z jadranjem. Razmere so bile vse prej kot lahke: štirje metri neurejenega vala in kar močan veter sta upočasnila tudi spremljevalno barko, ki smo se je morali držati. Prejadrali smo skoraj 14 milj in bili tik pred rtom Horn, ko se je zapletlo. Veter je že zelo okrepil in po kratkem pogovoru z Wolfom smo se odločili, da se moramo vrniti. Problem je bil v tem, da jadrnica v vetru, močnejšem od 45 vozlov, ne more več pluti proti vetru in če bi se komu od nas treh v tem “brutalnem” morju kaj polomilo, nas jadrnica ne bi mogla več rešiti. Riziko je bil prevelik in zato smo se odločili, da ne jadramo okoli rta, temveč se vrnemo poti Maxwellu. Na pol poti smo izkoristili zavetje otočka Hall, kjer smo se ponovno povzpeli na jadrnico. Razočaranja ni skrival nihče.

Močan veter je bil začetek bližajočega se ciklona. Proti vetru ni bilo več mogoče pluti in primorani smo bili odjadrati vzhodno v drugo možno sidrišče, Martial Bay na otoku Herschel. Proti večeru se je veter še okrepil. Sam sem izmeril sunke kar 65 vozlov. Po nekaj urah smo ugotovili, da 85-kilogramsko sidro in 80 metrov verige ni držalo našega plovila. Tik pred nočjo smo bili tako primorani izvesti akcijo in dodati še dodatno 50-kilogramsko sidro. Wolf je pozneje povedal, da so morali biti sunki močnejši od 70 vozlov, saj prej jadrnice ne začne tako nositi. Tisto noč je bilo na rtu Horn do 120 vozlov (220 km/h). Zelo podobne razmere so sledile še naslednja dva dneva. Z Benom sva se v zalivu poskušala spopasti z neizmerno močnim vetrom in ledenimi temperaturami, saj te niso presegle štirih stopinj Celzija. Če pa upoštevamo še veter, le-te nikakor niso presegle ničle. Dobro sva se borila, vse dokler naju ni zadel sunek – v tem primeru sva bila povsem nemočna in le čakala sva lahko v morju, da sunek mine.

Po dveh dneh dolgega čakanja je napoved ponovno izgledala dobro. Veter naj bi popustil, a ostal iz iste smeri; to pa po kapetanovih besedah ni bil prav dober znak. Žal pa nam je zmanjkovalo časa in nafte, zato smo morali ponovno poskusiti. Sam sem bil zelo odločen, da se podam v morje, a Thomas se je odločil, da se nama z Benom ne bo pridružil. Ponovno smo odjadrali do Maxwella, sestavili jadra in se pognali na pot. Izkušeni Wolf se ni motil – že takoj, ko smo odjadrali iz zaliva, so bile razmere nekoliko slabše kot pri prvem poskusu. Po dolgem pogovoru s kapetanom sva se odločila, da z Benom počakava nekoliko dlje, preden se odrineva v morje. Po eni uri plovbe je bilo jasno, da se veter le še krepi. Zares sem si želel objadrati tale “nesramni” rt, a ko je bilo treba izbrati med življenjem in potencialno slabim koncem – če bi se mi kar koli pripetilo, me z jadrnico ne bi mogli pobrati – sem se odločil, da ni vredno tvegati. In Ben je bil enakega mnenja. Vseeno se je Wolf odločil, da z jadrnico odpotujemo okoli rta in tako bi videli, če se veter umiri. To se ni zgodilo in tako sva s povešenimi obrazi opazovala prekrasno nedotaknjeno naravo. To je bil naš zadnji poskus. Eol nam žal ni naklonil pravih razmer. Zvečer smo premraženi in razočarani ponovno želeli pristati v Martial Bayu, a motorja nista želela prižgati. Ker je bilo v tankih še malo nafte, so se ob ekstremnem zibanju barke zamazali filtri in bilo jih je treba očistiti. Ker se je nočilo, se je Wolf odločil, da pristanemo na jadra, a tik, preden smo spustili sidro, smo ugotovili, da se je zataknilo glavno jadro. Tako smo v noč jadrali pred zalivom in popravljali motorje. Ti so naposled le prižgali. Na jambor je bilo potrebno splezati in prerezati vrv glavnega jadra. Ob desetih zvečer smo na smrt utrujeni nekaj malega pojedli in popadali v postelje.

A potrebno je bilo še tri dni jadranja do Puerto Williamsa, saj smo imeli le še nekaj litrov nafte. Tako smo krenili naslednje jutro ob zori. Jadrali smo ves dan in ker sem želel pomagati, sem bil za krmilom okoli 6 ur. Napaka! Nisem se zavedal, da četudi te ne zebe, se lahko podhladiš. Kljub dvema spodnjima majicama, dvema puloverjema, suhi obleki in puhovki sem se podhladil, tako da sem se vso noč pod tremi spalnimi vrečami in gretju barke tresel.

Prispeli in izkrcali smo se v težko pričakovanem Puerto Williamsu, izmučeni in “smrdeči”, saj na barki ni bilo tuša. Potrebno je bilo posneti še sceno z ribičem, tako da smo kljub utrujenosti naslednje jutro vstali še pred zoro in se pridružili ribičem na barki. Zanimiva izkušnja je trajala ves dan, a jaz sem bil z glavo že na poti domov. Ker pa je povezava med Čilom in Argentino zelo slaba (preko kanala Beagle vozi le gumenjak z največ osmimi osebami), smo bili primorani prestaviti let domov za en dan.

Na zanimivem popotovanju sem se ogromno naučil, videl nekatere neokrnjene dele našega planeta in doživel snemanje pravega filma. Kakor kaže, bo dokumentarni film končan nekje v avgustu, o premieri pa bom obvestil vse bralce v enem mojih naslednjih javljanj.