Herman Melville

Eden najzanimivejših piscev 19. stoletja, ki so obdelovali motive iz življenja pomorščakov, je Američan Herman Melville. Njegova dela so odsev njegovega burnega in proti koncu nesrečnega življenja. Nenehno je iskal varno zatočišče, a je potoval po divjih morjih, lovil kite in se ruval z domorodci po južnomorskih otokih. Iskal je plemenitost in poštenost, a je našel le nerazumevanje in odpor, ki so ga ljudje kazali do njegovih, za tisti čas preveč naprednih stališč.

Prvi roman Typee, objavljen leta 1846, je nekoliko romantičen opis njegovih doživljajev na otočju Marquesas, drugi, Omoo, ki je izšel leto pozneje, pa ima že bolj izrazito kritično noto. V njem z rahlo ironijo opisuje ladijski upor in brezskrbno potepanje po Tahitijskih otokih, toda lepo je vidna njegova zagrenjenost ob spoznanju, kako je kolonialni sistem, povezan z misijonarstvom, pokvaril otoške prebivalce. Melville je pisal tudi pesmi in druga zbirka poezije je posvečena morju.

Njegovo glavno besedilo, ki ni le eden najpomembnejših romanov s pomorsko tematiko, ampak sodi med klasična dela svetovne literature, je Moby Dick oziroma Beli kit. Vrednost romana ni v zgodbi, saj je ta preprosta: zagrenjeni kapitan Ahab na kitolovcu Pequod zagrizeno zasleduje belega kita, ker hoče z njim poravnati stare račune in ga ubiti za vsako ceno. Toda kit je močnejši in Ahab je poražen. Roman je sijajen opis nevarnega lova na kite, predvsem pa je izjemna metafora človekovega boja s samim seboj in naravo. Ni dvoma, da ima Ahab mnogo značilnosti pisca samega in da je Melville vanj položil svojo zagrenjenost in razočaranost nad ljudmi in človekovo usodo nasploh. Kajti Ahabova smrtna odločenost, da ubije potuhnjenega, neprijetnega belega kita z nagubanim čelom, ni samo opredmetena maščevalnost, to je tudi poskus, da se spusti v boj z usodo samo, z breznom, ki izziva. To je sklep, da za vsako ceno, v Ahabovem primeru pač tudi za ceno propada ladje in vse posadke, človek poskuša do konca premeriti svoje bitje in bivanje in se vsaj na ta način prebiti do dostojanstva sredi osamljenosti v neobvladljivem vesolju, ki nas obdaja. Ta cilj Ahab razloži mornarjem že v svojem prvem nagovoru, ki ni samo srhljiva vojna napoved belemu kitu, ampak oznanitev boja za notranjo svobodo:

»Da, da! Prekleti beli kit je bil tisti, ki mi je odgriznil nogo ter me za vedno spremenil v pohabljeno revo … Da, podil ga bom okoli rta Dobrega upanja, pa okrog Horna in norveškega Maelstroma in skozi ogenj pekla in ga ne bom izpustil! … Dobro me poslušajte! Vse stvari, ki jih gledamo okoli sebe, so zgolj maske iz lepenke. Pri vsakem dogodku, pri vsakem dejanju pride do izraza nekaj, česar zunanja stran je maska. Če mož zada udarec, mora to masko prebiti. Kako pa bi mogel jetnik pobegniti, če ne bi predrl skozi zid? Takšen zid je zame kit, ki mi zapira prostost.«

To je njegov veliki namen, za katerega je pripravljen žrtvovati vse. Zato je nahrulil svojega poštenega in modrega prvega častnika Starbucka, ko mu je ta prišel poročat, da so sodi s kitovim oljem počeni in da puščajo:

»Zaradi mene lahko olje izteče! Tudi jaz sem počen. V počenih ladjah je vse počeno. Ne puščajo samo sodi, tudi ladja pušča. Kdo pa naj najde poklino v visoko natovorjenem podpalubju? In kdo jo bo, če jo že najdemo, v tulečem viharju življenja zamašil?«

Končno je prišla ura obračuna. Kitolovci so se spustili v boj z belo pošastjo in tretji dan divjega spopada je Ahab v čolnu zaklical, preden je zavihtel v kita svoje zadnje ostve:

»Zdaj čutim, da je moja največja veličina v moji največji boli. Poženite se torej od svojih najoddaljenejših meja, vi drzni valovi mojega dosedanjega življenja, ter zakipite v ta poslednji veličastni slap moje smrti! Nadte prihajam, kit, ki moreš vse uničiti, ne moreš pa zmagati!«

Trenutek pozneje je podivjana vrv zgrabila Ahaba za vrat in ga odvlekla v globino, kmalu zatem pa je kit potopil tudi ladjo. In ko se je vse umirilo, se je nad morsko gladino spreletavalo le nekaj galebov. Kot pred tisoč leti.