Jadrnica Habibi pride v Slovenijo
Iščoč Habibija 4. del
Kupila sva jadrnico in sedaj jo peljeva »domov«. Na dvorišču »suhe marine«, ki je za vogalom letališča v Prevezi, si pademo v objem s prejšnjima lastnikoma, ki imata za naju vse – pogodbo, registracijo SSR (small ship registry), kjer je dodano Gregorjevo ime, barko in kup ropotije, ki jo je treba nekam zatlačiti. Passo tempo peremo, splovimo v vodo in štiri dni skupaj plujemo od Preveze do Krfa. Mimogrede privijačimo dve zadevi, preizkusimo viharno prečko, se spoznava z vsemi »gadgeti«, kot napravam pravi Ken, z upravljanjem štedilnika na tekoči parafin/kerozin in po hitrem slovesu sva pripravljena na prvo pasažo – od Krfa do Lastovega. Malo naju stiska, vendar vremenska napoved obeta bonaco, tanki so polni, navigacija preko GPS in povezanega računalnika nedvoumna. Tako do noči. Potem pa nama v albanskih teritorialnih vodah odpovedo vsi inštrumenti (prvi radar), ker so očitno vsi trije servisni akumulatorji prazni in ni nama najbolj jasno, zakaj se ne polnijo preko alternatorja. Gregor je sicer večkrat spraševal prejšnjega lastnika Kena, kako preklapljati stikalo med akumulatorji, jaz pa sem našla karton z zapiski žene Chris, ki pravijo malo drugače, kakšne sheme o električnem vezju na barki pa kljub desetim fasciklom ni. Ko dopoldan Kena dokličeva po prenosnem telefonu, ugotovimo, da je šlo za nesporazum pri pojasnjevanju položaja stikala z besedami »two«, »second«, »both«.
Prvi problemi so sicer napol rešeni. Da si priboriva nekaj življenjskega prostora, v pristaniščih za nama ostajajo: zložljivo kolo (neuporabno), rezervni sodi za gorivo ali vodo, zarjavela pasarela, narejena iz lestve, cefrajoča se prevleka, tretja gumijasta cev za vodo, zakrpane rezervne rjuhe, tuja oblačila, zarjavele stvari neznane funkcije itd. Nehote za nama ostajajo nekje v morju kljukice za perilo, brisače, kopalke, plavalna očala, noži, vedra … V nadaljevanju poti po Jadranu so se nam za slab teden pridružili tudi prijatelji, s katerimi smo doživeli pok sidrišča sprednje leve pripone pri ostrem jadranju v veter. Ko zadeve v zatočišču improvizirano rešujemo, ugotovimo, da pokazatelj smeri vetra nekam čudno visi in ko se odpravim »pogledat« na vrh jambora, uničimo še škripec sprednje dvižnice. Tudi vse zanke na pomožnem čolničku smo ob neki ne prav ekstremni uporabi potrgali. Prva stvar, ki je umrla, pa je bil sidrni vitel, ki je morda doživel v treh tednih več uporabe kot prej v 20 letih skupaj. Avtopilot sva še kakšno leto mazala, preklinjala in prosila, preden sva nabavila moderno digitalno škatlico. Za vse zgode in nezgode sva postavila dve teoriji. Ime passa tempo v originalu sicer pomeni kratkočasje oziroma specifično grško zobanje bučnih pešk. Zdi pa se nama, da prinaša veliko nesrečo, ker se nam sliši bolj kot »čas mineva«. Druga možnost (bolj verjetna in bi veljala za vse podobne nakupe) je, da je barka videti lepo ohranjena, ker je bila malo rabljena. Čeprav je sicer dobro opremljena, je večina opreme originalne, zato je prišel njen čas. Tolaživa se, da trup tesni in motor vžge kot bomba, zato se potopiti ne moreva. Če bi hotela obnoviti/zamenjati vse, da bi delovalo tako lepo kot barka izgleda, bi potrebovala (pri slovenskih cenah) vložek okoli 20 tisoč evrov. Obnova tika, ki je položen še na starinski način – z vijaki, ni vključena, saj tega pri nas nihče ne dela.
