Intervju: Ivica Kostelić, jadralec

Imeti moraš strašansko voljo, saj ti jo morje ves čas lomi

Ivica Kostelić je za nas, Slovence, predvsem smučar, ki smo ga vzeli za svojega in zanj stiskali pesti, ko je zmagoval, in mu želeli najboljše, ko je okreval po številnih poškodbah. Medtem je svojo smučarsko kariero zaključil in zdaj se lahko posveti tistemu, za kar prej nikoli ni bilo časa. Družini (marca pričakuje še dvojčka) in še eni veliki ljubezni: morju in jadranju. Odprti prostori so ga od nekdaj privlačili; narava, elementi, svoboda in človek tam sredi vsega, v svoji majhnosti, a ob dobrih pripravah in pravilnem pristopu tudi povsem dostojen partner. V zadnjih dveh letih je prehodil Islandijo in Grenlandijo, potegnil nekaj prvenstvenih smučarskih linij na islandskih vulkanih ter se prepričal, da je oceansko jadranje zanj, človeka odprtih prostorov, prava stvar. Na svoji novi športni poti, tokrat jadralski, se uči novih zakonitosti, tako drugačnih od tistih v smučanju, kjer se je vse odločalo v stotinkah. Njegovi cilji nikoli niso bili skromni, tudi jadralski niso. Zato je še toliko bolj zanimivo, da nekdanji zagrizen vrhunski športnik, ki je svojo zadnjo zmago v svetovnem pokalu osvojil prav v Kranjski Gori, verjame, da je pomembneje sodelovati kot zmagati, da je več vredno biti dober človek kot stati na najvišji stopnički in da je včasih največja zmaga že – priti do cilja…

Voda, pa naj bo v kateremkoli agregatnem stanju že? Kje izvira ljubezen do morja?

Čeprav sem se od sedmega leta dalje ukvarjal izključno s smučanjem, pa smo bili z morjem tesno povezani že v moji rani mladosti, vsi, kot družina. Na Mljetu imamo zemljo in hišo, naša parcela je tri kilometre oddaljena od najbližjega naselja, dostopna je po morju oziroma peš, po kozji stezici skozi gozd. Nimamo elektrike in tudi ne drugih civilizacijskih ugodnosti, imamo pa izvir vode. Prvič sem prišel na Mljet, ko sem imel …

Več si lahko preberete v decembrski izdaji revije Val navtika 245.