33. Pokal Amerike

Leta 1995 je Russell Coutts kot krmar novozelandske jadrnice Black Magic z zmago (5:0) nad posadko Young America, Dennisa Connerja in Paul Cayarda, Američanom speljal velik srebrni čajnik, po petnajstih letih pa je tega kot skiper tridesetmetrskega trimarana BMW Oracle Ameriki ponovno prijadral.

Resnično upam, da je bilo to zadnje dejanje farse, ki sta si jo na račun ljubiteljev jadranja privoščila dva magnata ter zagrenila življenje mnogim, tako simpatizerjem kot vrhunskim jadralcem, ki od tega športa tudi živijo, in sta svojo lastno ter neokusno igro “mačke z mišjo” ovila v barve najstarejše jadralne regate, začete v davnem avgustu leta 1851, America`s Cup. Tokratni jadralski dvoboj za najstarejšo lovoriko svetovnega športa, ki je bil plod skoraj triletnega pravdanja, se je, tako kot že leta 1988, ko je Novozelandec Michael Fay neposredno izzval Dennisa Connerja, končal s popolnim zmagoslavjem izzivalca in hudo grenkim priokusom jadralske srenje. Ta je lahko le od daleč opazovala boj dveh, normalnim zemljanom nedosegljivih jadralskih velikanov. Takšna farsa, ki bi se morala odvijati ločeno od utečene oblike borbe za veliki srebrni čajnik – Pokal Amerike, kjer ima veliko širši krog jadralcev možnost, da se z bolj ali manj enakimi jadrnicami bori za danes že 159 let staro lovoriko. Triintrideseti America`s Cup, neposredni dvoboj med dvema največjima jadrnicama, kar jih dopuščajo še vedno merodajna “pravila igre”, zapisana leta 1887 v Darilni pogodbi, švicarskim katamaranom (dvotrupcem) Alinghi 5 (branilec Pokala Amerike) ter ameriškim trimaranom (tritrupna jadrnica) BMW Oracle (izzivalec), je bil odločen po le dveh dvobojih v prid četrtega najbogatejšega zemljana, Larry Ellisona. Po poltretjem letu neokusnega pravdanja na merodajnem sodišču (vrhovno sodišče zvezne države New York) se je končal v enem tednu z izidom 2:0. Na vrsto vprašanj, ki sem jih dobival v teh dneh od znancev, ki bolj ali manj resno spremljajo jadralske dogodke ali vesti, v obliki: “Kaj je to mogoče?” … ”Takšen cirkus pa le dve regati” … ali pa: “Kaj se pa grejo?”, sem le stežka našel pravšnji odgovor. Morda: Pecuniae oboediunt omnia. – “Denarju se vse podreja.”

Takšne igre bi se morale dogajati v ločenih peskovnikih!

A kakor koli obrnemo, dejstva so tu. Najstarejša športna lovorika gre po petnajstih letih ponovno v Ameriko, točneje v San Francisco, kjer na vhodu v zaliv San Francisco, v senci slavnega mostu Golden Gate in s pogledom na neslaven otok Alcatraz, domuje Golden Gate Yacht Club, v imenu katerega je potekal Ellisonov uspešen izziv Švicarjem.

Veliki modri cirkus v Valencii je trajal od 7. februarja, ko je bila v najhitreje rastočem evropskem mestu svečana otvoritev 33. Pokala Amerike. Prej omenjeno newyorško vrhovno sodišče je namreč določilo, da se bodo morali dvoboji odvijati prav tam, začenši z 8. februarjem. Zimski pogoji v Sredozemskem morju niso bili prav povšeči, niti enemu niti drugemu, kot tudi ne gledalcem. Regatni polji v obliki palice s stranicama, dolgima po 20 morskih milj (37,04 km), in enakostraničnega trikotnika s tremi stranicami po 13 milj (24 km) sta bili seveda daleč od kopnega, pa tudi daleč od peščice privilegiranih, ki so si dogodek lahko ogledali s spremljevalnih ali VIP plovil. Tako so kolegi novinarji po prvem neuspešnem poizkusu 8. februarja, ko regata ni bila izvedena zaradi brezvetrja, večji del preostalega dogajanja spremljali kar iz toplejšega in v vseh ozirih udobnejšega tiskovnega središča. Kolikor sem v stikih z znanci in kolegi, ki so bili tam, izvedel, smo doma videli prav toliko kot oni. In kaj smo videli?

Prvotno zavlačevanje je kazalo na to, kar so mnogi sklepali že po objavi spornega protokola za 33. Pokal Amerike, katerega je obelodanil “patron” Alinghija po njihovi drugi zmagi. Med vsaj 14 povsem nesprejemljivimi točkami v “pravilih igre” Ernesta Bertarellija je bila tudi ta, da bo ves dogodek v rokah podjetja America`s Cup Management (ACM), ki je seveda v njegovi lasti, vsi ključni člani organizacijskega odbora 33. AC, kot tudi predsednik in člani regatnega odbora, pa bodo morali biti pri njem zaposleni. Absurd, ki je zasmrdel daleč po svetu in ta smrad je bilo čutiti tudi tokrat, vsaj spočetka. Vendar je treba predsedniku regatnega odbora – v tej nelahki vlogi je bil Novozelandec Fred Meyer – priznati, da je bilo v danih pogojih na tako velikem regatnem polju težko zadeti pravšnje pogoje za jadranje. Zlasti zato, ker je bilo ves čas pred prvo regato v zraku, da branilčevemu bolj konvencionalnemu dvotrupcu bolj prijajo lahki vetrovi, radikalno zasnovanemu trimaranu izzivalcev pa močnejši vetrovi. Tako so se na prvi dan, določen za regato, zaradi brezvetrja vrnili na kopno brez rezultata. Podobno je bilo čez dva dneva, ko je bilo “preveč valovito”. Vala je bilo komaj za poldrugi meter! Naj tu povzamem izjavo Eda Bairda, ki je bil krmar na jadrnici Alinghi med 32. AC in potem bil vse do nedavnega za krmilom švicarskega “orožja” za 33. AC. “Če se prevrnemo, bo prava katastrofa. Jadrnico bi razneslo na tisoče kosov,” je izjavil za provokativni medij Sailing anarchy (www.sailinganarchy.com). “So what!”, je odgovoril njegov sogovornik.

Ko je že kazalo, da se bo takšno zavlačevanje lahko ponavljalo v nedogled, je regatnemu odboru tretji dan, določen za regate, 12. februarja, vendarle uspelo najti vremensko okno, ki bi bilo ugodno za Alinghi. Priče pa smo bili prav nasprotnemu. Tudi glede napovedi, da se s temi večtrupnimi velikani ne bodo spuščali v predštartne boje, kot se to pri jadralskih dvobojih praviloma dogaja. Seveda se prav za to jadra na veliko gibčnejših jadrnicah. Očitno tudi na mrežah švicarskega dvotrupca niso verjeli izjavi krmarja izzivalcev, Jamesa Spithila, da bo navkljub vsemu skušal izsiliti »penal«. In ga je. Takoj ko je s prednostjo v jadrih zapeljal v regatno polje, je v nedovoljenem položaju našel patrona Alinghija, ki se je dal kar sam za krmilo. Kako je situacijo lahko spregledal po dosežkih oklicani najboljši taktik na svetu, Brad Butterworth, ni jasno. Vendar se je Spithillu malo za tem krepko zapletlo, saj so se tik pred štartom znašli v neugodnem položaju, ko tridesetmetrskega trimarana niso mogli spraviti v pogon (obrnjeni v veter). Alinghi je štartal in si v manj kot dveh minutah nabral dobrih 600 metrov prednosti. Kmalu po tem, ko je z velikim zaostankom (1 minuta in 27 sekund) preko štartne črte krenila tudi BMW Oracle, pa je postalo jasno, da je trimaran z revolucionarnim 58 m visokim krilom bistveno hitrejši tudi v šibkem vetru. Pri sapicah med 6 in 8 vozlov (11 in 15 km/h) je jadrnica jadrala bolj v veter in z večjo hitrostjo (do 22 vozlov/40 km/h). V petnajstih minutah jadranja je ameriška jadrnica ujela in prehitela švicarsko, prišla do prve oznake 3 minute in 21 sekund pred njo in potem prednost le še povečevala. Zanimiv podatek! Razlika v kotu prividnega vetra (apparent wind speed) med jadranjem v veter in jadranjem z vetrom je bila pri teh jadralskih čudesih le okoli 10 stopinj!!!

Do cilja si je tako BMW Oracle nabrala okoli 3,5 kilometrov prednosti, za kar je posadka švicarskega japija potrebovala še okoli 10 minut. Po ponesrečenem obratu na ciljni črti (kazenski obrat zaradi penala na štartu), ki ga je morala še enkrat ponoviti, pa je uradno zabeležen prihod v cilj 15 minut in 25 sekund. Ena proti nič za izzivalce!

Če le na kratko povzamemo izjave poražencev, je bila slika z njihove strani podobna temu: Izkazalo se je, da je njihovo krilo boljše orožje … V prvi stranici smo izbrali nepravo jadro … Dokler živiš, imaš še možnost. Sestavili se bomo in se pripravili na drugo regato (Brad Butterworth – taktik in skiper).