Korzika iz naftalina

Vse odkar smo družina, poteka pogovor ob novoletni večerji po ustaljeni recepturi: obujamo spomine, nabrane v letu, ki nas zapušča; v ospredju so tisti, vezani na potovanja. Ker smo s kovčkov v letu 2020 le brisali prah, iz njih na silvestrski večer vlečemo zgolj spomine, ki dišijo po naftalinu. Tiste, na katere smo že skoraj pozabili, ker so se zgodili na samem začetku naše skupne poti.

Avgust 2004

»Tudi jaz bi šla …,« zavzdihnem. Mahamo za sorodnikoma še dolgo potem, ko za volanom, naravnanim v smeri Korzike, izgineta za domačim logom. »Zakaj pa ne bi šli?!« reče moški, ki nosi poročni prstan z mojim imenom. Pogledava najin »produkt«, dvoletnika. Prejšnje poletje je doživel svoj popotniški krst, taborili smo v italijanskih Dolomitih. V hladnem jutru se malemu pod noskom zaleskeče drobna, svetla svečka. Prvi otrok je, starša sva šele nekaj mesecev, nenaden izcedek iz drobnega nosu ni nič drugega kot znak za alarm. Po hitrem postopku podremo šotor in avto obrnemo proti Sloveniji. Potovanje po zgolj dnevu nadomesti varnejša varianta, teden dni dopusta v Žusterni…

Več si lahko preberete v februarski izdaji revije Val navtika, št. 254.