Walter Teršek: Od Sicilije do Sardinije
Odlomek iz knjige 10 m svobode
Sidrišče pred mestom Milazzo se je izpraznilo, vsi se prestavljajo v marino, zato se prestavim tudi jaz, da ne bom izjema. Veter se je obrnil, piha iz SV in na sidrišču so 2 metra visoki valovi. V marini dobim zadnje prosto mesto, ki pa je bilo premajhno za mojo barčico in škripanje bokobranov točno na mestu, kjer imam posteljo, je bilo nepozabno. Ves dan posedam v svojem priljubljenem baru in pijem slastno italijansko kavo, v stekleni vitrini pa si ogledujem rogljičke in razne mojstrovine italijanskih pekov, ki si jih danes ne morem privoščiti, saj imam barko v marini, pri sebi pa le nekaj kovancev za kavico. V vsakem mestu si najdem »svoj« bar, kjer pijem jutranjo kavo in se prebujam. Tako pač je v življenju – ne moreš imeti vsega, v tem primeru barke v marini in tistih rogljičkov iz vitrine. Vrnem se v marino, naravnost v recepcijo, prijazno razložim, da mesto, ki so mi ga dodelili, pač ni primerno za mojo barčico in da bi bil zelo vesel, če se lahko prestavim kam drugam, saj marina nikakor ni poceni in s tem mestom nisem zadovoljen … Na srečo niso imeli nobenega mesta, zato plačam marino in se poslovim. Ženska v pisarni mi pravi: »Kam pa greš, zunaj so dvometrski valovi in ura je že 7 zvečer, kmalu bo noč?« Razložim ji: »Marina je predraga, parkiran pa sem med dve debeli barki, ki stiskata mojo barčico tako močno, da se mi zdi, da se je zožila za 30 cm in zato podaljšala za 1 meter. In sedaj, ko imam za meter daljšo barko, mi boste verjetno računali še več?!« …
Več si lahko preberete v februarski izdaji revije Val navtika, št. 254.
