Iz Francoske Gvajane v Grenado
Po dveh tednih plovbe čez Atlantik si je posadka Orplida seveda želela trdnih tal pod nogami in “odkrivanja Amerike”. Pa nam je lastnik marine, pri katerem sem moral izpolniti vrsto formularjev za dovoljenje za vstop v Francosko Gvajano, naše želje precej prepričljivo predstavil kot iluzijo. Prav malo verjetno naj bi bilo, da bi nam sploh dovolili vstop, poleg tega pa nam je zabičal, da do rešitve naše vloge ne smemo zapustiti barke.
Ker so mi jadralci na barkah, privezanih v tej marini, povedali, da lastnik marine popoldan odide iz svoje pisarne in se vrne šele naslednji dan, smo se kljub prepovedi odpravili na kopno. Sprehod po makadamski cesti, ki vodi skozi pragozd, se je tako zelo prilegel otrplim nogam. Narava je bila čudovita: mogočna drevesa, rože kot v botaničnem vrtu in čudovito petje ptic. Kmalu smo prišli do prvih zgradb, pravzaprav manjših tovarn, rafinerije in do pristanišča za tovorne ladje. Tovorni kontejnerji so bili skrbno zloženi drug na drugega kot lego kocke. Skoraj vsi kontejnerji so bili hlajeni, saj so bila v njih pretežno živila, ki prihajajo iz Francije. Nekatera živila preplujejo Atlantik kar dvakrat: na primer piščančje meso, za katerega velja zaradi nedovoljenih hormonov, s katerimi hranijo živali, prepoved uvoza iz Brazilije v Francosko Gvajano. Dovoljeno pa je uvoziti meso iz Brazilije v Francijo in nato iz Francije v Francosko Gvajano. Zato je mogoče v Franciji kupiti kilogram piščanca za 2,40 €, tu pa za kilogram brazilskega piščanca iz Francije plačaš 7 evrov…
Več si lahko preberete v dvojni izdaji revije Val navtika julij-avgust, št. 258.
