Otok Prvić

Prvić sodi v skupino majhnih hrvaških otočkov, a sta kljub njegovi majhnosti na njem dve zanimivi in slikoviti naselji. Čeprav je od celine oddaljen le dobrih tisoč metrov, je Prvić spokojen in nedotaknjen otok, na katerem resnično prevladujeta otoški šarm in mir, saj na njem ni avtomobilskega prometa, velikih hotelov in apartmajskih naselij.

Prvić po površini meri 2,3 km², med skrajnima rtoma Sv. Luce in Sv. Ante pa so ga odmerili okoli 3 km. Otok ima dokaj razgiban relief, oblikuje pa ga sedem vzpetin ali hribčkov, visokih med 13 in 79 m, kolikor meri najvišji vrh Vitkovič. Z njega se lepo vidijo Kornati in Šibeniški kanal, v lepem vremenu pa tudi Vis. Prvić obkroža 8 km dolga in dostopna obala, na kateri je precej lepih plažic. Obraščen je s pestro sredozemsko vegetacijo, poletno senco pa nudijo bori, smokve in oljke.

Na otoku sta dve naselji. Prvić Luka se nahaja ob zalivu na jugozahodni obali otoka, Šepurine pa nasproti Vodic, torej na severozahodni strani otoka. Obe naselji sta strnjeni v slikoviti vasici in sta lep primer značilne ruralne dalmatinske arhitekture. Vasici sta stari preko 500 let in skozi čas ostali skorajda nespremenjeni. Obiskovalce očarajo stare kamnite hiše, dvorišča, ozke uličice in majhni mandrači.

Na sprehodu po Šepurinah si je vredno ogledati vilo družine Vrančić iz 16. stoletja, v Prvić Luki pa muzej Vrančićevih del. V obeh naseljih sta po dva sakralna objekta, ogleda notranjega dela pa je vredna predvsem cerkev sv. Roka, kjer je lep lesen baročni oltar.

V poletnih mesecih domačini v obeh vasicah organizirajo razne prireditve, kot so ljudske fešte in klapsko petje, zadnja leta pa tudi množično tekmovanje med bližnjimi šibeniškimi otoki, Bodulska pripetavanja.

Zgodovina otoka

V antičnih časih, pa tudi v času Beneške republike se je otoček imenoval Proversa, današnje ime pa bojda izvira od starohrvaškega pomladanskega boga Prvina ali iz preprostega dejstva, da je Prvić pač najbližji otok tamkajšnjem delu celine.

V antiki otok ni bil naseljen, čeprav je iz tega obdobja najdenih nekaj grških in rimskih izkopanin. Otok Prvić je bil prvič omenjen v starih zapisih že v 11. stoletju, v 15. stoletju pa so ga občasno naseljevali menihi puščavniki. Zaradi umika pred kugo, ki je takrat pustošila po celini, pa tudi zaradi tega, ker jim je bil bogato obraščen otoček všeč, je na njem kmalu za menihi našla zatočišče še šibeniška gospoda in plemiči, ki so si tam začeli graditi počitniške vile. Teh so zgradili kar 56, v njih pa bivali le občasno.

Trajna naselitev se je pravzaprav začela šele, ko so na otok pred Turki pribežali preprosti ljudje in zasnovali najprej naselje Prvić Luka, kaj kmalu za tem pa Šepurine. Preživljali so se s poljedelstvom, v manjšem obsegu pa tudi z živinorejo. Ob tem je zanimivo, da so imeli polja tudi v okolici Vodic, torej na celini, živali pa so gojili tudi na sosednjih otokih, Tijatu in Zamajnu, saj na Prviću ni bilo pašnikov. Vsaka družina je imela vsaj enega osla za transport, kozo za mleko in nekoliko ovac za volno.

Vzporedno s poljedelstvom so se otočani čedalje bolj uspešno ukvarjali z ribolovom. V sredini 19. stoletja se je tako z ribištvom ukvarjalo okoli 300 otočanov, lovili pa so s kar 57 ribiških ladij. Lovili so v glavnem sardele, ki so jih prodajali v zbiralnico na Žirjah ali pa so sami proizvajali slane sardele v čebričkih. Slednje so bile menda tako kakovostne, da so jih zlahka prodali v Trst in Neapelj.

V 19. in 20. stoletju se je na otoku razmahnilo vinogradništvo. Vino so prodajali v Trst, na Reko in v Senj, po navadi pa so ga prevažali prevozniki iz Rovinja, ki so medtem, ko so pripluli po vino, na otok pripeljali še drva za gretje. Proizvajali so belo in črno vino, v manjših količinah pa tudi maraštino, nekakšno desertno vino iz posušenega belega grozdja. Tega niso prodajali, temveč so ga sami posrkali ob kakšnem slavju ali pa si ga medsebojno darovali. Zanimivo ob tem je, da so domačini, kljub veliki proizvodnji vina, le-tega pili zelo redko in da alkoholizma niso poznali. No, resnici na ljubo, nekateri predvidevajo, da takratno vino ni moglo biti prav visoke kakovosti, saj velika večina kleti za hrambo ni bila vkopana v zemljo. Kot dokaz za to pa navajajo, da so Francozi otoško vino v veliki meri kupovali kot polizdelek.

V času razcveta vinogradništva je bilo zgrajenih na otoku največ hiš, leta 1877 pa so dobili osnovno šolo. Razvoj otoka je začel na začetku 20. stoletja pešati, ko sta opuščanje povzročila bolezen vinske trte peronospora in splošen padec cen vina. V tem času je bil ta majhen otok zelo obljuden, saj je na njem živelo okoli 4.000 ljudi, kar je pomenilo, da je bil Prvić v tistih časih najgosteje poseljen hrvaški otok s 1.300 prebivalci na km². Ob tem je zanimivo, da takšna rast ni bila posledica kakšnega doseljevanja, temveč nenavadno visoka fertiliteta oziroma rodnost žena v tem obdobju. Ni bilo namreč redko, da je bilo v družini 10 in več otrok. Seveda so se otočani začeli s prenaseljenega otoka množično odseljevati, odhajali pa so predvsem v Ameriko in Avstralijo.

Danes na otoku živi le še okoli 400 otočanov, ki se ukvarjajo predvsem s turizmom.