Bitka pri Lepantu

Pomorska bitka pri Lepantu med Turki in krščansko »sveto ligo« jeseni leta 1571 velja za eno največjih in najbolj krvavih sploh, pogosto pa jo označujejo še kot »usodno«, saj naj bi bistveno določila vso novejšo zgodovino zahodnega sveta. Res je bila ena največjih in najbolj krvavih, a na poznejši razvoj Evrope ni posebej vplivala, bila pa je zelo pomembna za nadaljnje dogajanje na Sredozemskem in predvsem Jadranskem morju.

Ozadje

Šestnajsto stoletje je bilo obdobje velikih turških prodorov v Evropo. Turki so na kopnem leta 1521 osvojili Beograd, leta 1526 so premagali ogrsko vojsko v bitki pri Mohaču, tri leta pozneje so prvič oblegali Dunaj, leta 1541 pa so vdrli v Budim. V istem času je tudi njihova mornarica na Sredozemskem morju povzročala vse večje težave: leta 1529 so Turki pri Balearih premagali špansko ladjevje, leta 1538 so v veliki pomorski bitki pri Prevezi na Jonskem morju potolkli ladjevje krščanske svete lige, nato so oblegali Hercegnovi in pustošili po Jadranskem morju, leta 1560 so v bitki pri Djerbi pred tunizijsko obalo premagali špansko-genovsko ladjevje, leta 1565 so z velikimi silami oblegali Malto, leta 1571 pa so dokončno osvojili Ciper in tam uprizorili krvave pokole kristjanov.

Ti dogodki so močno vznemirili Benetke, saj so ogrozili njihove trgovske postojanke in plovne poti, zelo zaskrbljeni pa so bili tudi drugi v zahodni Evropi, od papeža do španskega kralja; postalo jim je jasno, da morajo takoj ukrepati. Papež Pij V. je s precejšnjim trudom 25. maja 1571 uspel ustvariti »sveto ligo«, v kateri so bile papeška država, Španija, Benetke, Neapelj, Sicilija, Genova, Toskana, Savoja, Parma, Urbino in Malta. Liga je ostala odprta za Sveto rimsko cesarstvo, Francijo in Portugalsko, toda nobena od njih se tej zvezi proti Turkom zaradi lastnih interesov ni pridružila. Članice lige so se obvezale, da bodo prispevale vsaj 200 galej in 100 transportnih ladij. In res se je na morju pred Mesino na Siciliji do 16. septembra 1571 zbralo zavezniško ladjevje ter nato zaplulo proti Krfu. Tam so krščanski poveljniki dobili obvestilo, da je turško ladjevje zasidrano pred grškim mestom Naupaktos, ki mu po italijansko pravimo Lepanto. Naupaktos leži na severni obali morske ožine prav na vrhu Patraškega zaliva, ki ločuje celinsko Grčijo od Peloponeza.

Ladje svete lige so se 3. oktobra odpravile proti jugu, k Naupaktosu, a zaradi slabega vremena so do prizorišča bitke prispele šele čez štiri dni, tako da sta se nasprotnika zagledala zjutraj 7. oktobra 1571.

Bitka

Razpored pred bitko je bil takšen: na zahodu so se od zgoraj navzdol v zalivu razvrstile ladje svete lige: 208 galej in 6 galeas s 1.334 topovi in z nekaj manj kot 30.000 vojaki ter 13.000 mornarji. Tej veliki sili so poveljevali: severnemu oddelku Benečan Agostino Barbarigo, osrednjemu oddelku beneški admiral Sebastiano Venier, vrhovni poveljnik vsega krščanskega ladjevja, komaj 25-letni nezakonski sin španskega kralja Karla I., Don Juan Avstrijski in poveljnik papeške eskadre Marcantonio Colonna, južnemu oddelku pa genovski admiral Giovanni Andrea Doria.

Na vzhodu so jim nasproti stale turške ladje, prav tako nanizane v liniji od severa proti jugu. Med njimi je bilo 210 vojnih galej, na katerih je bilo 34.000 vojakov in okrog 13.000 mornarjev. Severnemu oddelku je poveljeval aleksandrijski beg, Mohamed Šaulak, imenovan »Široko«, osrednjo eskadro je vodil vrhovni poveljnik, veliki admiral Ali Paša na zastavni ladji Sultana, južno pa alžirski beg in neusmiljeni ropar sredozemskih pristanišč, Uluh Ali.

Okrog osme ure zjutraj so bile ladje razvrščene in na palubah svete lige so vojaki klečali pod razpeli in se priporočali devici Mariji. Čez dobri dve uri so na palubah zadoneli ukazi, zavel je rahel zahodni veter in veslači so krepko potegnili za vesla. Krščanske galeje so se vse hitreje bližale turškim ladjam in ob 10.20 so se že oglasili prvi topovi sprednjih galej ��” bitka pri Lepantu se je začela.

Turki so se skušali čim prej primakniti sovražniku in se s kljuni ladij zabiti v njihova plovila, nato pa naskočiti na njih vkrcane vojake in jih v boju na nož premagati. Prišlo je do nepopisne zmešnjave posameznih dvobojev. Povsod je bilo slišati povelja, krike in hrum topov. Na severu je ladjevje svete lige kmalu prišlo v kritičen položaj, kajti turški poveljnik Šaulak ga je začel obkoljevati. Padel je že poveljnik Barbarigo, ki ga je puščica zadela v oko, toda kmalu se je izkazala boljša izurjenost in opremljenost beneških vojakov. Z vso silo so udarili na turške ladje, jih mnogo uničili, mnogo pa jih pognali na plitvine, kjer so nasedle, tako da je bil boj na severu razmeroma kmalu odločen v prid zahodnih zaveznikov.

V sredini se je bitka odvijala v glavnem okrog obeh admiralskih ladij. Ob 12.20 so se Turki zabili v bok admiralske ladje Don Juana Avstrijskega, a so bili odbiti. Čez komaj 15 minut pa so vojaki svete lige uspešno navalili na zastavno ladjo Ali Paše; vnela se je neusmiljena krvava bitka, v kateri so bili popolni zmagovalci dobro oboroženi španski vojaki, ki so pobili vso posadko turške ladje, padel pa je tudi vrhovni poveljnik Ali Paša. Ranila ga je krogla iz španske arkebuze, da se je zrušil na palubo. Neki Španec je potegnil nož in mu odrezal glavo, ki so jo potem nataknili na sulico in jo dvignili visoko v zrak. Ta trenutek je pomenil prelomnico v bitki. Turki so postali negotovi, njihova vnema je uplahnila in od zdaj dalje so se samo še obupano branili.

Na južnem delu bojišča je boj sprva tudi potekal v prid Turkom, ki so spretno manevrirali in zadali ladjam svete lige hude udarce; med drugim je padel poveljnik malteških galej, prior Giustiniani. Toda Don Juan Avstrijski je pozorno spremljal dogajanje in poslal na pomoč galeje, ki so se jim pridružile še ladje admirala Dorie, tako da so kristjani kmalu spravili galeje Uluh Alija v kritičen položaj. Vse več turških ladij je bilo zavzetih in Uluh Ali je spoznal, da je edina rešitev v begu: naglo se je obrnil in okrog 13.30 s 30 galejami odjadral proti jugu.

Okoli 15. ure je bila grozna bitka končana. Podatki o izgubah se razlikujejo, vendar se zdi dokaj zanesljivo, da so Turki od prvotnih 210 galej uspeli rešiti okrog 60 galej, ki so pobegnile z bojišča, 117 so jih zajeli zmagovalci, druge pa so bile uničene. Pobitih je bilo skoraj 30.000 turških vojakov in mornarjev, 8.000 jih je pobegnilo na obalo, 12.000 njihovih veslačev – krščanskih ujetnikov pa so zavezniki osvobodili. Sveta liga je izgubila okoli 15 ladij in imela 7.650 mrtvih ter 7784 ranjenih, med katerimi je bil tudi slavni španski pisatelj Cervantes. Don Juan Avstrijski ni mogel zasledovati sovražnika, ker je bilo mnogo njegovih galej močno poškodovanih, tako da je okrog 19. ure zapeljal svoje ladjevje na sidrišče pri rtu Porta Petala. Na vseh ladjah so goreče prepevali hvalnico Te Deum in si potem obvezali rane ter si poiskali prostor za zasluženi počitek.

V bitki je sodelovalo tudi nekaj galej hrvaških obalnih mest oziroma otokov in galeja »Il Leone« iz Kopra, ki ji je poveljeval Dominik del Tacco. Kot zanimivost dodajmo, da je bil Don Juan Avstrijski za veličastno zmago tudi primerno nagrajen: dobil je desetino vsega plena, 16 galej in 720 sužnjev. Prav tako velja omeniti, da je papež Pavel VI. leta 1964 Turkom v znak dobre volje vrnil bojni prapor Ali Paše, ki so ga bili krščanski vojaki v bitki pri Lepantu zaplenili.