Oskrba z elektriko s polnilci na enosmerno napetost
Naj bo kakor koli že, naj še tako pišem o alternativnih virih elektrike in poudarjam takšno neodvisnost na eni strani in ekološko ozaveščenost na drugi, se še vedno večina pomorščakov oskrbuje z elektriko na ta način, da akumulatorje napolni bodisi z alternatorjem na glavnem pogonskem motorju ali pa s pretvarjanjem klasične zemeljske izmenične napetosti (220 V) v enosmerno napetost, največkrat 12 ali 24 V. To je tudi razlog, da večkrat dobim vprašanja na temo „kateri polnilec je najboljši“, „v čem je razlika med tem in tistim“, „zakaj ni dober navaden iz avtomobila“ itd.
Nisem strokovnjak za elektriko (bežim od vsake 220-voltne napetosti), a sem se bil predvsem zaradi mojih potreb prisiljen poglobiti v znanje proizvodnje elektrike na barki in moram reči, da je v temeljih zadostovalo že gimnazijsko poznavanje fizike z malo obnove znanja. Seveda pa to ni bilo dovolj za bolj jasno razumevanje sodobnih načinov delovanja polnilnih naprav, ki uporabljajo tudi že procesorske krmilnike, ki skrbijo za kakovostno izvajanje polnjenja. Na takšnih osnovah je nastal tudi ta članek in že vnaprej se bolj posvečenim elektrikarjem opravičujem za na trenutke preveč laičen jezik in poenostavitve, ki pa so po mojem prepričanju nujne, če se želi laični uporabnik plovil pravilno odločiti glede izvedbe in nakupa polnilne naprave.
Malo bolj priletni možje se bodo še spomnili, kako smo v časih naše „Iskre“ ponosno kupovali polnilce te znamke in z njimi bolj ali manj uspešno polnili akumulatorje v fičkih in pozneje yugotih. Dovolili smo si, da smo dokaj preprost polnilec pustili priklopljen tudi čez noč, upali, da nas zjutraj akumulator ne bo izdal, in imeli za nameček s seboj tudi rezervne štartne kable. Ti preprosti polnilci so klasično hišno izmenično napetost pretvarjali najprej v 14- do 15-voltne izmenične (AC) in potem z diodami to pretvorili v enosmerno (DC). Malo boljše izvedbe polnilcev so imele tudi možnost nastavljanja izhodne napetosti ali pa so z LED lučkami prikazovali okvirno napetost. Še malo boljši polnilci pa so že imeli možnost izbire hitrega ali počasnega polnjenja. Še bolj moderni pa so se že sami preklapljali od hitrega k počasnemu polnjenju, ko je napetost v akumulatorju dosegla določeno raven. To je pa tudi bilo vse in zaradi tega so se dogajale tudi nesreče.
Problem starih polnilcev je bil, da so takoj na začetku dajali ob visoki napetosti tudi močan tok. V začetni uri polnjenja je bil tok tudi 10 in več amperov, pozneje pa je ta padel na 2 do 3 ampere. Seveda uporabnikom to ni bilo všeč, saj si je vsak želel napolniti akumulator čim prej, ne pa čakati vso noč. Če pa je bilo to na plovilu in je kapaciteta akumulatorjev bila še veliko večja kot v avtomobilih, je to trajalo celo večnost. Rešitev se je potem iskala v izbiri zmogljivejših polnilcev, kar pa je imelo za posledico težave z varnostjo, saj je akumulator ob premočnem polnjenju lahko tudi zavrel in eksplodiral, še zlasti, če je kdo na polnilec preprosto pozabil dlje časa. Preprosto povedano: svinčeno kislinski akumulatorji potrebujejo poseben režim polnjenja, če se želimo izogniti uparjanju in poškodbam akumulatorja.
