Otroci na barki

Napočil je čas, da napišem nekaj o tematiki, ki se jo večina nekako sramuje ali pa ne želi o njej razpravljati ali pa se preprosto preda osebni intuiciji in tako, kot vsi povprečni starši, misli, da dela najboljše v korist svojih otrok. Gre za čas, ko svoje majhne in malo manj majhne prvič seznanjamo z bivanjem na barkah z željo ali upanjem, da nas bodo kot odrasli posnemali in se predajali enakim užitkom, kot njihovi starši. Pa si bomo pošteni: majhne otroke ne vodimo na barke zato, da bi oni tam uživali (do slabega tretjega leta se niti prav ne zavedajo, kaj je to), ampak gre samo zato, da se starši ne želimo odreči svojim željam in načinu preživljanja prostega časa. In v tej želji smo postavljeni pred soočenje z novim izzivom: kako potovanje in nasploh aktivnosti na barki prilagoditi zahtevam in potrebam mladega člana družine.

Nisem edini starš, ki se je soočil s tem izzivom, sem pa med bolj redkimi, ki je to eksperimentiral v mladostnih letih in še enkrat ponavljal vajo v Abrahamovih letih. Mogoče prav zato dojemam stvari malo drugače (nasploh velja, da smo moški do tridesetih let in še malo čez nedozoreli za starševstvo), saj sem se učil na svoji koži dvakrat, delal napake, jih popravljal in se nekaj tudi naučil. Del tega bi rad prenesel sedanji in prihajajoči generaciji, da ne bi odkrivala že znanega in predvsem ne ponavljala napak in mojih neumnosti.

Moj fokus je usmerjen staršem in otrokom nekje do četrtega leta, saj je tu največ težav in odprtih vprašanj logistike in prilagajanja posebnim potrebam. Starejši kot so otroci, bolj se lahko način bivanja na barki približuje odraslim vzorcem. Kljub temu pa nikoli ne smemo pozabiti dejstva, da imajo otroci, ne glede na starost, svoje potrebe in svoje želje. Če tega ne sprejmemo, nam bodo prej ali slej obrnili hrbet in šli po svojih poteh. Tudi brez barke.