Upanje in možnosti za mlade Salomonce

Medtem ko smo si v prvih dveh zapisih o Salomonovih otokih ogledali bolj privlačno in vznemirljivo plat tega odročnega koščka sveta, se v tem zadnjem zapisu ustavljamo ob njegovi sedanjosti, ki ni prav rožnata. Za primerjavo: medtem ko je Slovenija med 40 najbogatejšimi državami na svetu, so Salomonovi otoki med 40 najrevnejšimi; dobrih 40 odstotkov prebivalstva je mlajšega od 14 let, povprečna starost pa je 20 let.

Po nekaj mesecih bivanja na Salomonovih otokih pozabiš na Slovenijo, na razkošje in razmetavanje, preobilje in preobjedenost. Bogati svet ne obstaja več, če se spomniš nanj, se ti zazdi pust in prazen, tako izumetničen, puhel. Se opravičujem slovenskim sodelavcem in podpornikom, da tako pišem, saj vem, da je tudi drugače, ampak počutje je takšno, srce ni več med bogatimi, ko ga enkrat posrka vase salomonsko življenje. Tu ni niti najosnovnejšega, še najnujnejše se mnogokrat izmika, vdanost v brezizhodnost pa kakor ogromna skala na hrbtu male mravlje, ki pa s tem neznosnim bremenom vseeno kar rine nekam naprej. Ko si tako skorajda eno s Salomonci, te kar mine, da bi bil še kaj drugega, delal kaj drugega, z njimi vred se predajaš misli, saj kar gre in misel na spremembe odganjaš kot nadležno muho. Toda za razliko od Salomoncev poznam jaz še drugačen svet, si drugačnega od njihovega znam predstavljati in zato vem, da je tu treba marsikaj spremeniti.

Zakaj spreminjati?

Včasih mi kdo navrže: »Kaj tam počneš, pusti jih pri miru, saj jim je dobro tako, kot je!« Da, bilo jim je »dobro«, dokler ni zanje nihče vedel, ko pa so jih Evropejci potegnili v svoj svet, je njihov začel razpadati. Zdaj svojega nimajo več: njihov red je izpodrinil vsiljeni nered in to je treba spremeniti.

Po svoje je lega Salomonovih otokov idealna, kajti okrog njih ni kdor koli. Južno so Avstralci in Novozelandci, severozahodno Japonci in Kitajci, na drugi strani Tihega oceana Američani in Kanadčani. Si morete misliti boljše sosede!? Okrog nas so najbogatejši in najrazvitejši! Toda, kako je potem mogoče, da smo Salomonci na sredini med njimi črna luknja bede? Spremembe so potrebne, ker so nas ti naši sosedi že davno »posvojili«. Tod so nekoč vladali in trgovali Nemci in Angleži; na Red Beachu, 3 km proč od mojega doma, se je avgusta 1942 izkrcalo 18.000 Američanov in med krvavimi spopadi med Japonci in zavezniki so bili Salomonci »postranska škoda« v vojni, ki ni bila njihova. Po vojni so bogati sosedje znova vrgli čez nas svoje tržne mreže in sleherni poskuša izpleniti čim več zase. Kitajci in Malajci sekajo gozd, domačinom plačajo nekaj salomonskih dolarjev za kubični meter surovega lesa, ki ga potem sami obdelajo in prodajo kubični meter za tri tisoč evrov na Zahod. O tem me je podučil mojster Marko Štirn iz podjetja Damahaus, ko je bil tu, da je preučil razmere, v katerih bo naslednje leto gradil naš izobraževalni center. Japonci ribarijo – kaj ribarijo, harajo! – po naših vodah in tod na veliko praznijo ocean. Ja, bogati svet je že pri nas, a zato ne, da bi Salomoncem dal kakšno drobtinico s svoje obložene mize, ampak da bi jim vzel še tisto malo, kar imajo. Tudi podnebne spremembe in z njimi dvig oceana zahtevajo, da se družba temu ustrezno prilagodi. Koralni otoki se namreč potapljajo, zato so se ljudje prisiljeni preseliti na druge otoke, kjer pa je že itak preveč ust za tisto malo hrane, ki jo pridelajo. Ljudstva hočejo ohraniti zemljo svojih prednikov zase, zato prišleki niso dobrodošli, še zlasti, če so brez vsega. Med lastniki zemlje in brezdomci so nenehna trenja, ki so se sprevrgla v državljansko vojno (1998-2003). Zaustavile so jo tuje čete (RAMSI), ki zdaj že osmo leto skrbijo za mir.

Do sprememb mora priti, ker pod vplivov vseh teh dogajanj plemenska družba razpada in z njo vrednostni sistem, novega pa ni. 90 % Salomoncev živi od skromnega poljedelstva, živinoreje ne poznajo, razen svinjereje, a je na takšni stopnji, da morajo prašiči kar sami poskrbeti zase. Ljudje se nanje spomnijo, ko kaj praznujejo. S kanuji in čolni se ribari za družinske trebuhe. Kjer je kaj industrije, tam nastajajo – recimo temu – mesta in z njimi nov sloj prebivalstva, ki ga ne morem imenovati drugače kakor proletariat. Dela ni za vse proletarce, pa še to, kar ga je, je v glavnem začasno. Zato so proletarske družine, ki redko kdaj štejejo manj kot deset članov, bolj kot ne brez vsakdanjega kruha. Kriminal, ki ga pred petimi leti, ko sem prvič prišel sem, ni bilo, zdaj naglo raste. V edinem časniku Solomon Star dan za dnem beremo, kako mesta niso varna, ker ti tolpe mladeničev ne poberejo le premoženja, ampak te tudi polomijo. Zato se je najboljše držati glavne ulice, na njej je trg in to je tudi vse, kar je za videti. Za to kuliso ni nič, razen možnosti, da si ob vse.

Na moške preži dodatna nevarnost, zaradi katere velja dvakrat premisliti, ali bodo kupili mačka v žaklju ali pa krotili svojo spolno slo. Za čari, nasmehom in pogledom brhke Melanezijke ali še lepše Kiribačanke (Mikronezijke), ki je komajda prestopila prag pubertete, zna biti tudi kaj zelo neprijetnega. O ne, ni se za bati njenih staršev, ti svoje otroke celo spodbujajo k prostituciji, ker je to vir zaslužka, s katerim nahranijo svoje malčke, ki ne prenehajo vekati zaradi kruljenja v želodcu. Povpraševanje po »belem blagu« je ogromno, kajti s tujimi podjetji pridejo tudi njihovi delavci, večinoma samski. Ker le-ti ne morejo drugače zapraviti plače in ubiti dolgega časa, kakor tako, da si privoščijo dekle, se je razmahnil trg z belim blagom. Pred dnevi so razkrinkali mrežo kitajskih »poslovnežev«, ki so staršem zagotovili kakšno delo, starši pa so jim zato »posojali« otroke. In zdaj smo pri mačku v žaklju. Ko namreč »potrošnik« kupi paket spolnih uslug, so v njem vse pogosteje tudi spolne bolezni. Kar dobra polovica mladih (od 15 do 19 let) je okuženih s kakšno spolno boleznijo in žal virus HIV/AIDS ni nobena redkost več. Kaj to pomeni za slehernega od teh mladih in za prihodnost dežele, kjer je povprečna starost prebivalstva 20 let, si človek niti pomisliti ne upa. Ministrstvo za zdravje se zaveda te tempirane bombe, a kaj, ko razen nekaj ekip, ki po srednjih šolah razlagajo o varni spolnosti, nima sredstev za kaj več. Kako na psu je zdravstvo, vidimo te dni, ko so Japonci predali predsedniku vlade ključ nove bolnišnice v Gizu, zaželeli uspešno delo in odšli. Ko so reflektorji ugasnili, je ključ obležal na ministrstvu, ki zdaj obljublja, da bo bolnišnica začela delovati drugo leto, če bodo našli zato usposobljene ljudi.

Litanije razlogov, zakaj človek ne more in ne sme stati križem rok, ko vidi vso to bedo, so brez konca. Naj jih končam s poročilom Amnesty International izpred nekaj dni. Kar 68 % žena in deklet je žrtev nasilja in spolnih zlorab v družini, seveda spet najpogosteje med najrevnejšimi, to je proletarci v mestih. V številkah je to okrog 200.000 žena in deklet, tretjina vsega prebivalstva!