Bitka pri Skagerraku 1916

Ozadje

Bitka pri Skagerraku (v angleški literaturi ji pravijo bitka pri Jutlandiji) je bil največji pomorski spopad v 1. svetovni vojni. Zgodila se je 31. maja in 1. junija 1916 na Severnem morju pred ožino Skagerrak oziroma pred danskim polotokom Jutlandijo, med glavnimi silami angleške in nemške vojne mornarice. Ko je januarja 1916 poveljnik nemškega glavnega vojnega ladjevja postal admiral Scheer, se je takoj odločil za ofenzivnejšo taktiko. Namesto da bi nemške ladje pustil v varnih pristaniščih čakati na ugodno priložnost za kakšen uspeh, je sklenil angleško ladjevje napasti. Seveda se je zavedal, da proti strnjenim angleškim silam nima možnosti za zmago, ker so bile mnogo močnejše od njegovih, zato je nasprotnika sklenil premagati po delih. Tako se je rodil načrt, ki je privedel do bitke pri Skagerraku. Scheer je nameraval na odprto morje pred norveško obalo zvabiti najprej eskadro angleškega admirala Beattyja, ki bi jo s severa napadle ladje izvidniške skupine admirala Hipperja, z juga pa on sam z glavnino ladij. Računal je, da bi se po uničenju te eskadre s precej večjimi možnostmi za uspeh lahko spustil v boj z oslabljenim glavnim ladjevjem Angležev.

Dogodki so se začeli odvijati 30. maja, ko so Angleži prestregli šifriran nemški radijski signal, s katerim je Scheer ukazal začetek akcije. Admiral John Jellicoe, poveljnik angleškega vojnega ladjevja, je takoj izplul z glavnimi enotami iz oporišča Scapa Flow na skrajnem severu britanskega otočja, admiralu Beattyju, ki je imel svoje ladje v pristanišču Rosyth v ustju reke Forth na vzhodni škotski obali, pa je naročil, naj odpluje proti vzhodu, do točke 100 milj severozahodno od danske obale. Jellicoe je z glavnino plul 70 milj severno od Beattyja in se je pozneje nameraval z njim združiti. Ob istem času, torej ob enih ponoči 31. maja, je iz Wilhelmshavna proti severu odhitel nemški admiral Hipper z izvidniško eskadro petih bojnih križark, za njim pa se je uro in pol pozneje odpravil še admiral Scheer z glavnino sil.

Bitka

Nasproti sta si z vso paro pluli dve velikanski ladjevji: angleško je imelo 28 bojnih ladij, 9 bojnih, 8 oklepnih in 26 lahkih križark ter 78 rušilcev, nemško pa 16 bojnih ladij, 5 težkih križark, 6 starejših linijskih ladij, 11 lahkih križark in 62 torpedovk. Angleži niso imeli le številčne premoči, ampak tudi več težkih topov, namreč 144 topov kalibra 305 mm, 142 topov kalibra 343 mm, 10 topov kalibra 356 mm in 48 topov kalibra 381 mm. Nemci so se lahko postavili po robu le s 100 topovi kalibra 280 mm in 144 topovi kalibra 305 mm. Večina angleških ladij je bila tudi hitrejših od nemških.

Spopad se je začel 31. maja ob 14.28, ko sta izvidniški ladji obeh strani, angleška križarka Galathea in nemška križarka Elbing, skoraj hkrati zagledali druga drugo in začeli streljati. Po krajšem spopadu se je angleška ladja odmaknila in skušala Nemce zvabiti k eskadri admirala Beattyja. Beatty in Hipper sta zdaj plula drug proti drugemu. Hipper je skušal Angleža zvabiti h glavnemu nemškemu ladjevju in Beatty mu je sledil, ker ni vedel, kako blizu je admiral Scheer. Ob 15.48 so zagrmeli težki topovi obeh eskader. Kmalu se je pokazalo, da so nemški topničarji spretnejši in da so angleške bojne križarke konstrukcijsko slabše od trdno grajenih nemških ladij. Tako je granata prebila topovski stolp angleške bojne križarke Lion in zažgala kartuše s smodnikom; le junaški ukrep smrtno ranjenega častnika Harveyja, ki je ukazal zapreti oklepna vrata do magazinov s strelivom, je preprečil, da se ladja ni potopila. Zato pa ni bilo pomoči drugi angleški bojni križarki, Indefatigable, ki se je malo po 16. uri po več zadetkih v silni eksploziji razletela in takoj potonila. Umrlo je skoraj 1.000 članov njene posadke.