Boatyard life

Na svetu je veliko takšnih ladjedelnic, kjer barko dvignemo iz vode in delavcem prepustimo barvanje, popravila in kar koli drugega je treba urediti. Tu pa tam pa se najdejo tudi drugačne, ki so cenejše, manj čiste in urejene, a praviloma bolj polne (zlasti v času finančne krize) in z veliko več duše. Po angleško jim pravimo DIY (do it yourself), se pravi naredi sam. Tu se navadno zberejo tisti pomorci, ki imajo na razpolago več energije kot denarja. In tako se lahko zgodi, da rutinsko vzdrževanje plovila postane posebno družabno doživetje. Trije meseci, ki sva jih preživela v suhi marini v Guaymasu, nama bodo ostali v trajnem spominu. Težko bova pozabila na dneve, ko je bilo tako vroče, da sploh nisva več vedela, kdo sva in kaj za vraga počneva sredi praha nekje v mehiški puščavi. Težko bova pozabila na vse kletvice, ki so padale, ko sva ob vsakem projektu odkrila še tri nepredvidene ovire. Še najtežje pa bova pozabila na zadoščenje, ko se je po 99 dneh trdega dela Calypso vrnila v vodo, in na vse ljudi, ki so nama stali ob strani, ko stvari niso šle tako, kakor sva pričakovala.Sprehod med sanjamiKo sva se znašla na suhem, sva se najprej odpravila na sprehod po ladjedelnici. Vedno si zelo rada ogledujeva barke, najsibo v marini ali na suhem. Jadrnice, zlasti lesene, so ena najlepših umetnin, ki jih je človek sposoben izdelati. Ko se sprehajam med starejšimi plovili, se mi vselej zdi, da si pravzaprav ogledujem življenjske zgodbe. Vedno se sprašujem, le kje vsega so te lupinice že plavale in le koliko vsega so že videle in doživele. Bolj je jadrnica dotrajana, več ima za povedati. Težko bomo našli dve, ki imata enako zgodbo, a vse te barke le povezuje nekaj skupnega. Nekoč, morda pred petimi, morda pred sto leti je vsaka od teh jadrnic nekomu predstavljala sanje. Eni so sanjali o jadranju tropskim plažam naproti, drugi o izzivih Južnega oceana, tretji o begu iz civilizacije v samoto, četrti morda le o naslednjem zalivu. Toda čisto vsem so se enako zaiskrile oči vsakokrat, ko so ponosno gledali svojo barko.Med sprehodom vedno rada pokukam na krmo jadrnic, da bi videla, od kod jih je prinesel veter. V Guaymasu sem med raznimi imeni zasledila Honolulu, Hawaii; San Francisco, California; British Columbia, Canada; Alaska … Tudi vrsta jadrnic je izdajala, da nismo na Jadranu. Večinoma so tam bile težke, odporne barke, z dolgo kobilico in zaščitenim krmilom. Pozna se jim, da so bile zgrajene za Pacifik. Skoraj vse imajo na krmi vetrni samokrmilni sistem, kar priča o veliko preplutih miljah. Večina jih ima ozko, če ne celo koničasto obliko krme, ki je za oceansko plovbo najbolj primerna. Veliko je dvojambornic, še več cutterjev, najdejo pa se tudi gaff in junk rigi, prostostoječi jambori, skratka, sprehod med jadrnicami je tudi tokrat bil prava paša za oči.Prašno kampiranjeŽivljenje v ladjedelnici nikakor ni dolgočasno, vsaj v Guaymasu ne. Mene je pravzaprav spominjalo na poletno kampiranje, morda bi ga še najbolj posrečeno lahko poimenovali delovni tabor. Najbolj vestni zjutraj vstajajo s soncem in ob desetih že sedijo v senci in si ponosno ogledujejo opravljeno delo. Ponočnjaki priromajo iz brloga pozneje, prepoznamo jih po ogromni skodelici kave, s katero se sprehajajo od enega soseda do drugega in iščejo izgovore, da se jim ne bi bilo treba lotiti dela. Sredi dneva ni nikjer nikogar, vsi se skrivajo pred vročino. Po obvezni siesti se projekti nadaljujejo nekje do šestih, ko je čas za tuš in pivo. Večkrat se zvečer celo prebivalstvo suhe marine zbere in skupaj večerja na določeno temo, na primer roštiljada, indijska kuhinja, pica in testenine na 101 način … Malo družabnosti vsem dobro dene, da lahko vsaj za trenutek odvrnejo misli od neskončnega seznama opravil, ki jih še čaka.Povprečno ljudje preživijo v suhi marini dva ali tri tedne. Nekateri so tako organizirani, da celo parkirajo avtodom zraven jadrnice, tako da lahko živijo v kolikor toliko spodobnem okolju, medtem ko se barka prelevi v delavnico. Nekateri ostanejo dlje, lahko bi rekli, da so že postavili korenine. Mlada Patrick in Christina sta pred časom kupila 41 čevljev dolg ketch v ne prav najboljšem stanju in sedaj že dve leti vneto delata, z upanjem, da jima bo uspelo v kratkem splaviti njuno Tigress. V zavetju pod barko imata kolo, velik hladilnik, peč, raženj in zelo dobro založeno delavnico. Posvojila sta tudi potepuško muco, ki se jima poskuša oddolžiti tako, da jima vsak večer ponosno prinaša ščurke v kokpit. Najdaljši staž pa ima Anglež Richard, ki je na vprašanje, kdaj bo splavil jadrnico, navdušeno odgovoril: »Če gre vse po načrtih, že čez dve leti«. Nisva mogla verjeti, ko nama je varnostnik povedal, da Richard tam živi že dvanajsto leto. Sčasoma smo postali dobri prijatelji. Richard je postal najin svetilnik v temi, vedno je imel pravi nasvet, pravi naslov ali pravo orodje. Če ne drugega, pa vsaj spodbudno besedo, ko sva bila tako potrta, da bi najrajši vrgla puško v koruzo. Včasih sva se z Rickom spraševala, ali bo sploh kdaj zapustil ladjedelnico. Tako se je udomačil, da si je ob barki celo uredil vrt, kjer uspešno prideluje baziliko, paradižnik, bučke, celo ananas in papajo.Več v tiskani izdaji Val navtika.