Velike pomorske bitke

Italija je, ne da bi se posvetovala z Nemci, 28. oktobra 1940 napadla Grčijo. Napad je sprožil vrsto dogodkov, ki so na koncu ves Balkanski polotok potisnili v vojno. Grki so se uspešno branili, Britanci pa so jim pomagali tako, da so najprej zasedli Kreto, potem pa začeli iz Egipta v Grčijo z ladjami prevažati enote kopenske vojske. Hitler je hotel imeti v jugovzhodni Evropi čim dlje mir, ker se je pripravljal na vdor v Rusijo, poleg tega pa se je zbal za dragocena naftna polja v Romuniji (Ploieşti), ki so bila zdaj v dosegu britanskih bombniških letal. Zato je ob bolgarsko-grški meji zbral vojsko (14 divizij), Britanci pa so okrepili transporte svojih enot v Pirej. Nemci so čedalje bolj pritiskali na Italijane, da s pomorsko akcijo te transporte prekinejo. Italijani so se dolgo branili, kajti udarci, ki so jih prejeli od Britancev, zlasti njihov napad na Tarent, so jih še boleli, tožili pa so tudi, da nimajo nafte, toda na koncu so se vdali. Sestavili so tri skupine ladij z nalogo, da prodrejo na vzhod Sredozemskega morja, proti Kreti, in napadejo britanske ladje.Pod poveljstvom admirala Angela Iachina je 26. marca 1941 iz več pristanišč izplulo veliko italijansko ladjevje: moderna bojna ladja Vittorio Veneto z Iachinom na krovu in s štirimi rušilci za zaščito, tri težke križarke Trieste, Trento in Bolzano pod poveljstvom admirala Sansonettija, težke križarke Zara, Pola in Fiume, ki jih je vodil admiral Cattaneo, in še lahki križarki Duca degli Abruzzi ter Giuseppe Garibaldi z dvema rušilcema pod poveljstvom admirala Legnanija. BitkaBritanci so po intenzivnem radijskem prometu in po poročilih izvidniških letal spoznali, da se pripravlja nekaj velikega, niso pa takoj ugotovili, kaj Italijani dejansko nameravajo. Natančne informacije so bile zanje zelo pomembne, saj niso imeli dovolj sil, da bi lahko zavarovali vse dohode do njihovih glavnih pomorskih smeri do Grčije. Toda negotovost je trajala le kratek čas: 27. marca opoldne je britansko izvidniško letalo odkrilo tri italijanske križarke zahodno od Krete. Vrhovni poveljnik britanskega sredozemskega ladjevja, admiral Cunningham, je še isti dan zvečer izplul iz Aleksandrije z bojnimi ladjami Warspite, Barham in Valiant, z letalonosilko Formidable in devetimi rušilci. Obenem je ukazal eskadri štirih lahkih križark admirala Pridham Wippella, ki je operirala južno od Krete, da mu odpluje naproti. Britanci so 28. marca dopoldne ugotovili, da je 16 milj severno od Pridhamovih križark italijanska bojna ladja, desno od njih pa italijanske križarke z rušilci.Pridham Wippell je imel že od jutra velike težave. Najprej so ga malo po 8. uri napadle italijanske težke križarke admirala Sansonettija, okrog 11. ure pa je njegove lahke križarke začela obstreljevati še bojna ladja Vittorio Veneto s topovi kalibra 381. Ogromni vodni stebri okrog britanskih ladij, ki so jih povzročile več kot 800 kilogramov težke italijanske granate, so bile zadnje opozorilo, da je treba takoj ukrepati. Wippell je spustil dimno zaveso in se začel naglo umikati proti jugovzhodu, kjer je bil Cunningham. Ta je ukazal, da torpedna letala napadejo Italijane. Malo po 15. uri so uspela zadeti bojno ladjo Vittorio Veneto, ki je zaradi zadetka izgubila hitrost, a se je še vedno umikala proti zahodu in rešilnim domačim pristaniščem s hitrostjo 13 vozlov. Cunningham je vedel, da te dragocene ladje ne bo mogel dohiteti s svojimi ladjami in da kaj odločilnega lahko doseže le z letali. Tako so v večernem mraku okrog 19.30 do italijanskih ladij prigrmela britanska torpedna letala. Italijani so odprli močan protiletalski ogenj in merjenje je bilo za pilote zelo oteženo. Bojna ladja Vittorio Veneto se je izognila novim zadetkom, toda britanski torpedo je hudo poškodoval italijansko težko križarko Pola, ki je zapustila formacijo in se vsa v dimu ustavila.Se nadaljuje v tiskani izdaji Val navtika.