Jadralna regatna pravila

Korenine v Angliji

Jadralski šport se kot vsak živi organizem nenehno spreminja in prilagaja času ter prostoru, v katerega je vpet. Z razvojem plovil, jader in opreme se pojavlja tudi potreba po posodobitvi pravnih in drugih normativnih uredb, ki so neobhodne za organizacijo in ustrezno izvedbo tekmovalnega športa. To so prvi ugotovili klubi v Veliki Britaniji, ki so v 18. stoletju zaradi pravičnejše igre udeležence na svojih regatah začeli omejevati s predpisi glede velikosti jader, sider in balasta. Nato so se v 19. stoletju pojavili zametki definicije štarta. Royal Yacht Club iz Covesa je 1828 vpeljal pogoje za sodelovanje, opredelil tip in število dovoljenih jader, zahteval rešilni čoln na krovu in, kar je bilo nadvse napredno za tisti čas, določil pravila srečanja. Inovativen je bil tudi pravilnik kraljevega kluba na Temzi, saj je vseboval časovni limit, krmarjem je dodelil pravico klicati »prostor za prečenje« in opisal postopek protestiranja, ni pa imel razdelanega postopka reševanja le-tega.

V ZDA so bila prva jadralna regatna pravila natisnjena leta 1846. Izdal jih je Newyorški jahtni klub, ki se je pri pisanju zgledoval po pravilniku britanskega kluba iz Covesa. Obsegala so 22 točk in nekoliko natančnejše razložila pravila srečanja, posebnost ameriške različice pa je bila predvsem zahteva po prisotnosti neodvisnih strokovnih opazovalcev, današnjih sodnikov. S porastom priljubljenosti jadralnega športa se je do sredine 19. stoletja na Otoku namnožilo že več kot 20 klubov. Tudi drugje po Evropi so bila ustanovljena številna jadralska društva, vendar so vsa imela svoja pravila. Ko so se začele posadke udeleževati tekmovanj zunaj domačih zalivov, je nastala popolna zmeda.