Boka Kotorska – 1. del
Zgodovina Jadranskega morja 37
Na Jadranskem in najbrž na vsem Sredozemskem morju ni tako dramatično razčlenjene obale kot v Boki Kotorski (boka pomeni vhod oziroma zaliv). Že veliki Tivtski zaliv, ki se odpre desno od mesteca Hercegnovi, za prelivom Kumbor, je veličasten. Prav takšen je za prelivom Verige tudi notranji bazen, ki se kot jezero z dvema rogljema stiska pod mogočnimi gorami, visokimi do tisoč in več metrov. In prav na dnu vzhodnega vodnega jezika, imenovanega Kotorski zaliv, je staro mesto Kotor.
Vsi prebivalci in osvajalci tega kompleksa zalivov so se zavedali njegove strateške vrednosti kot varnega pristanišča na važni točki v južnem Jadranu ob plovnih poteh. Boka je najprej pripadala ilirski državi. Nato so se v 4. stoletju pred našim štetjem pojavili Grki, leta 168 pred našim štetjem pa so jo zavzeli Rimljani.
Hudi časi so se za njene prebivalce začeli v 7. stoletju, ko so sem prodrli Goti, Avari in Slovani. Maloštevilni Rimljani so se umaknili v Kotor, Boka pa je kot del tako imenovane »Dalmatinske teme« (bizantinska upravna enota) pripadla Bizancu.
Konec 12. stoletja je srbski vladar Štefan Nemanja, sicer po nazivu »veliki župan Raške«, s pomočjo Ogrov in križarjev osvojil Boko Kotorsko s Kotorjem. Nemanja je umrl leta 1200, toda Boka je ostala v okviru srednjeveške srbske države do leta 1371.
Nemirni časi z vojnami in številnimi menjavami vladarjev so se nadaljevali vse do leta 1420, ko je oblast nad njenim večjim delom dokončno prevzela Beneška republika. Oblast so imeli tudi nad večjim delom Boke, le v njenem severozahodnem delu je še naprej vladal bosanski vojvoda Sandalj Hranić, ki so ga leta 1497 zamenjali Turki. Benečani so iz severozahodnega dela Turke pregnali šele leta 1687.
Boka Kotorska je po propadu Beneške republike leta 1797 spet doživela burne čase, saj so se do leta 1815 v njej oblastniki zamenjali kar petkrat, junija tega leta pa so jo zasedle avstrijske čete. Nova avstrijska oblast se je zdaj obdržala vse do konca 1. svetovne vojne in avstro-ogrskega poraza leta 1918.
Novo južnoslovansko državo je Boka predvsem zanimala kot vojaško mornariško oporišče. Po začetku sovražnosti v Jugoslaviji, 6. aprila 1941, so v Boko pribežali tuji diplomati in domači politiki. 17. aprila so v Boko prišle italijanske čete, dan pozneje pa nemške. Po kapitulaciji Italije je italijanski general Amico, poveljnik VI. italijanskega korpusa, oblast v Dubrovniku 11. septembra 1943 predal Nemcem.
Konec novembra 1944 so partizani iz vse Boke pregnali Nemce in zanjo se je začelo novo obdobje v novi državi, Titovi Jugoslaviji. Posebnih dogodkov ni bilo, težave so se začele po razpadu Jugoslavije leta 1991. Takrat so črnogorske paravojaške enote in sile JLA vdrle do kraja Konavle na Hrvaškem in zasedle tudi strateško pomemben polotok Prevlaka ob samem vhodu v Boko Kotorsko. Oktobra 1992 so se vojaki umaknili, na kritično območje pa so prišli predstavniki OZN. Od leta 2002 je Prevlaka (kopno) spet pod suverenostjo Hrvaške, priobalni pas pa nadzoruje Črna gora. Dokončni sporazum o poteku meje s Črno goro še ni dosežen.