Vasilij Žbogar

Nedvomno je bil v zadnjem času eden najbolj obleganih športnikov srebrni olimpijec Vasilij Žbogar. Čeprav smo načrtovali razgovor z njim nekoliko pozneje, saj je napovedoval, da si bo po olimpijskih igrah privoščil težko prislužen dopust, si tega po osvojenem odličju nikakor ni mogel vzeti. Pa smo njegov daljši postanek “doma” izkoristili tudi mi, da našega najboljšega jadralca predstavimo še našim bralcem. Vasilija res ni treba predstavljati, vendar bi ga po vrsti ponavljajočih se vprašanj, na katera je moral v zadnjem obdobju odgovarjati, hoteli povprašati o stvareh, o katerih morda še ni veliko povedal.

Vasilij, opiši nam, kako si doživljal olimpijske igre v tej zelo drugačni deželi. Vemo, da nisi želel dajati nobenih napovedi, ne vemo pa, kaj je v resnici tiščalo v tebi, ne nazadnje so ti uspehi tik pred olimpijskimi igrami odpirali nove možnosti in nedvomno tudi okrepili samozavest.

Resnično so bili jadralni pogoji na prizorišču olimpijskih iger zelo težki, kar smo tudi pričakovali, saj smo tam v zadnjih štirih letih večkrat trenirali. Noben od jadralcev si ni upal napovedati rezultatov, le tu pa tam so posamezniki izražali želje in pričakovanja. Olimpijsko sezono, ki je najtežja v štiriletnem ciklusu, sem začel s četrtim mestom na svetovnem prvenstvu in jo tudi odlično nadaljeval z drugim mestom na svetovnem pokalu v Medembliku in drugim mestom na evropskem prvenstvu. Po takšnih rezultatih sem moral po tihem pričakovati, da bom na olimpijskih igrah v samem vrhu, čeprav so nekateri domači novinarji izražali veliko skeptičnost o mojih zmožnostih. Medalja je za Vasilija misija nemogoče, je zapisal znan jadralski novinar tik pred našim odhodom na olimpijske igre. Glede na to, da mi je v zadnjih letih na kar nekaj regatah spodletelo, sem bil potrpežljiv, a bil prepričan, da se mi bo nekega dne vse povrnilo. V sebi sem vedel, da sem dobro pripravljen in da so olimpijske igre za mene velika prednost, saj smo vsi imeli enake jadrnice in regate so bile spremljane po televiziji, zato so morali sodniki biti bolj pazljivi pri svojih odločitvah. Mislim, da lahko po vsem, kar sem v zadnjih letih doživljal, tudi odkrito povem, da so me prav sodniki nemalokrat povsem nepravično oškodovali. Kaj so pri tem imeli za bregom, pa najbrž vedo le sami.

Ali nam lahko opišeš tvoj olimpijski delovni dan.

Zbujal sem se ob šesti uri in se odpravil na polurni tek in razgibavanje ter ob sedmih odšel na zajtrk. Vedno sem bil med prvimi v menzi, kar mi je omogočilo mir pri zajtrkovanju in prebiranju tiska. Nato sem se ob pol osmi uri sestal s trenerjem Trevorjem Millarjem ter Jozotom, ki je bil tam v vlogi trenerja jadralcu s Cipra, in smo skupaj preučevali dnevne jadralne pogoje ter se tako pripravljali na regate. Nato sem ob desetih šel do jadrnice, jo pripravil in nato v vleki z gumonom odšel na regatno polje, ki je bilo dobre pol ure oddaljeno od marine. To je približno tako, kot da bi imeli marino v Kopru, regate pa v Piranu.

Kako pa so izgledali pogoji za bivanje? Ne nazadnje so bile to tvoje tretje olimpijske igre. Ali lahko primerjaš življenje na olimpijskih igrah v Sydneyju (2000), Atenah (2004) in Čingdau letos?

Tako kot v Atenah smo živeli oddaljeni od osrednje olimpijske vasi v Pekingu in tako nismo občutili pravega olimpijskega utripa, ko srečaš Federerja ali kako drugo športno zvezdo pri zajtrku. Tukaj smo bili pač ista karavana, ki potuje po drugih regatah po svetu. Drugače pa smo imeli izredno dobro organizirano našo malo olimpijsko vas in občutek iger je bil velik, saj je bil prav vsak vogal v mestu okrašen v olimpijskem duhu.

Povrnimo se k olimpijskim regatam. Predzadnji dan si bil po zmagi v osmi preizkušnji drugi, sedemnajst točk za Paulom Goodisonom. V zelo podobnem položaju se je po devetem jadranju znašel Šved Mygren. Ali meniš, da bi lahko doživel podobno usodo, kot jo je doživljal Rasmus Mygren v regati za medalje, če bi ti ostal na drugem mestu?

Verjetno bi bilo isto, vendar mislim, da je Mygren naredil veliko predštartno napako v želji po zmagi in zelo zaostal že na samem štartu. Goodison mu ni niti enkrat vzel veter, kar je tudi na tiskovni konferenci poudaril in se je to videlo tudi na posnetku regate. Švedu so pač popustili živci, ni vzdržal hudega pritiska in zato je delal velike napake.

Kaj sedaj? Okoli vratu imaš dve olimpijski odličji, bron in srebro. Edini olimpijski odličji slovenskega jadranja. Pri dvaintridesetih letih si eden starejših tekmovalcev v olimpijskem laserju. Kakšni so tvoji načrti? Ali boš vztrajal do olimpijskih iger v Londonu?

Trenutno imam jadranja čez glavo in sama misel na London mi dela slabo, ker vem, da priprave pomenijo stoinvečodstotno angažiranost, cilju se moraš povsem posvetiti, sploh pa, če hočeš biti še boljši. Bojim se samega sebe, ker vem, da bom hotel tudi z glavo skozi zid, če bo to potrebno za dosego zlatega odličja. Sem pač človek brez kompromisov in v treninge dam vse, kar je potrebno. Nimam sreče, sam si jo pridobim s trudom in garanjem ter z željo, da vedno naredim nekaj več kot drugi. Nisem izredno talentiran, vendar to nadomestim z veliko volje, delom in s treningi, disciplino, spoštovanjem, skromnostjo … A tega se navzven ne vidi.