Intervju – Miro Potočnik

Brez dvoma ga ni človeka, ki bi na naših celinskih vodah opravil toliko potopov, kot jih je Miro Potočnik. Osemnajst let se je potapljal po Ljubljanici, v tem času jo je, kot sam pravi, devetkrat »predihal« od Špice do Vrhnike. Iz njene struge je prinesel okoli 2500 zgodovinskih predmetov, ki segajo nazaj v prazgodovino in katerih bi bil vesel vsak muzej doma in v tujini. Pri nas pa velik del teh dragocenih predmetov čaka v depoju na lepše čase (beri: več financ in interesa). Spanje Trnuljčice je trenutno zagotovil zakon, ki je bil sprejet leta 2003 in s katerim so bili prepovedani potopi v Ljubljanico, ki zagotovo skriva še številne zaklade naše kulturne dediščine. Z virusom kulturne dediščine je, kot pravi Miro, prišel sam pred desetletji okužen iz Prlekije v Ljubljano. Tu se je potem zaljubil v potapljanje po naši osrednji reki in odkrivanje predmetov neprecenljive vrednosti, ki pričajo ne samo o naši nekajstoletni, temveč večtisočletni preteklosti. Pravzaprav ta njegova ljubezen traja še danes.

Če se zdaj premakneva k podvodnim najdbam. So to naključne najdbe ali so to ciljani predmeti, za katere je nekako samoumevno, da se po nekem zgodovinskem poročilu tam morajo nahajati?

MP: Že ob svojih potapljaških začetkih sem od preostalih potapljačev – tistih malo, kar jih je bilo – izvedel, da so najdbe v Ljubljanici zanimive.

Nekega dne sem po službeni dolžnosti moral v Ljubljanico po motorje in dele motorjev, ki so jih pometali v reko. V tej iskalni akciji sem našel srednjeveški meč, ki je bil izjemno dobro ohranjen. Ta najdba je pomenila prelomnico. Moram omeniti, da sem v Ljubljano že prišel okužen z »virusom kulturne dediščine«, saj je moj oče, sicer učitelj, zbiral predmete in imel ljubiteljsko tudi vaški muzej.

Če nadaljujem. ….

Pa so te točke koncentracij znane?

MP: Javno se o njih vsekakor ne govori. Obstajajo moji zapiski, ki jih moram po zakonu predati muzeju. Ker jih ne morem tja pripeljati s traktorjem in »skipati«, jih strjujem in jim jih dostavljam po segmentih. Nikoli nisem ničesar skrival. Vedno sem jim šel v muzej vesel pokazat svoje najdbe. Nikoli mi ni na kraj pameti prišlo, da bi kar koli prodal. Če že drugega ne, si tega nisem mogel privoščiti zaradi ugleda službene funkcije; bil sem namreč policist. …

Od Potapljaške zveze Slovenije ste v letu 2012 dobili tudi priznanje za dolgoletno delo v ekologiji in izobraževanju. Kaj vam to priznanje pomeni? Za kaj konkretno ste ga dobili?

MP: Sam oziroma preko svojega kluba zelo dobro sodelujem s Potapljaško zvezo Slovenije. Tu so tudi čistilne akcije na Ljubljanici. Letos je bila že triindvajseta. Gre za zelo odmevno zadevo, saj pridejo potapljači iz cele Slovenije. Čiščenje poteka po urbanem delu, od Špice do zapornic. Smo zelo uspešni, na žalost. Na Šuštarski most vedno prinesemo za kak tovornjak smeti. Ampak očitno je to tradicija: metanje koles in kontejnerjev v vodo. No, mi si naredimo pri tem še cel žur (smeh) – skok v vodo s povodnim možem in Urško. Pa ne gre za Prešernovo prispodobo teh likov. Naš potapljač – povodni mož – je prikaz umazane Ljubljanice, bela Urška pa je prispodoba čistosti, ki naj bi se ohranila. …

Več si lahko preberete v Val navtiki št. 194.