Markezi, otoki cvetja in sadja
Markeški otoki so prve drobtinice kopnega, na katere naletimo na poti iz Paname proti Avstraliji. Težko jih bomo spregledali: njihovi špičasti zeleni vrhovi se ponosno dvigajo visoko v nebo, kot bi se hoteli čim prej prikazati utrujenim jadralcem, ki prihajajo z drugega konca Tihega oceana.
Tudi ti otoki imajo, kot vsak drugi kraj na Zemlji, svoje prednosti in slabosti. Začela bom s slabostmi.
Vsak jadralec, ki se odpravlja proti Južnemu Pacifiku, sanja o mirnih lagunah s kristalno čisto vodo, dolgimi peščenimi plažami, kjer bo cele dneve ležal na beli mivki ali se potapljal v družbi mavričnih ribic. Markezi so s tega zornega kota razočaranje na celi črti. Ti otoki so vulkanskega izvora, zato je mivka črna. Voda je posledično izredno kalna in podvodna vidljivost je tako slaba, da med potopom komaj vidimo konec svoje plavuti. Dodajte v prizor še številne morske pse, ki jih v taki vodi ne opazimo, dokler se ne zaletimo vanje, in boste zlahka ugotovili, da v Markezih potapljanje in mavrične ribice najverjetneje odpadejo. Barva mivke seveda nikomur ne prerečuje poležavanja na plaži, za to poskrbijo roji komarjev in nadležnih peščenih mušic, ki jim tu pravijo »nono«. Najhujše je v poznih popoldanskih urah. Takrat so te žuželke najbolj napadalne in reši nas le skok v vodo, seveda v upanju, da so morski psi že povečerjali…
Markeški otoki so med jadralci znani tudi po zelo nemirnih sidriščih. Tihomorski valovi nemoteno priromajo v večino zalivov in nas veselo gugajo noč in dan. Če si želimo mirnega spanja, moramo torej namestiti tudi krmno sidro, da nas obdrži pravokotno na val. Osebno ga sicer nimam preveč rada in to iz več razlogov. Najprej to, da je nameščanje zamudno. Dviganje je še slabše, predvsem če smo poskrbeli, da je sidro lepo zagrabilo. In če smo bili na istem mestu počivali dovolj dolgo, je sidro verjetno skrito pod debelo plastjo blata. Jadrnica ponavadi nima sidrnega vinča na krmi, torej je treba verigo in sidro (z blatom vred) vleči na roke. Verjemite, da je to vse prej kot zabavno. Tu sta še blato in mrčes, ki ju sidrna veriga vselej privleče s sabo v kokpit. Nenazadnje pa mi ni všeč občutek, ko veter piha v bok in se jadrnica nagiba na eno stran, namesto da bi se usmerila v veter. Toda guganje je še bolj neprijetno, zato se vsem slabostim navkljub z Rickom vedno odločiva, da se je vredno potruditi.
Seznam slabosti ne bi bil popoln, če bi ne omenila tukajšnjih astronomskih cen. …
Več si lahko preberete v 195. št. revije Val navtika.
