60 let JK Burja Izola
Jadralni klub Burja je bil uradno registriran v letu 1954. Sprva je deloval pod okriljem Ljudske tehnike. Takrat je bilo treba vse ustvariti z lastnimi rokami. V koprskem Jadru so nam posodili eno jadrnico in dali ogrodje druge, kar je bila osnova za izdelavo prvih klubskih jadrnic. Te so si sprva izdelovali člani kar sami, iz smrekovih desk, jadra pa so bila sešita iz grobega platna, od katerega so bili členki na prstih nemalokrat oguljeni do krvi. Vrvi so bile iz konoplje, ki je od morske soli postala tako trda, da je presneto rezala v roke. Pri samoizdelavi jadrnic so imeli jadralci veliko materialno in moralno pomoč s strani takratnega direktorja Gradbenika Slavka Majeriča, pod čigar streho so jih največkrat izdelovali. To so bile jadrnice nekoč zelo priljubljenega razreda sloka (snipe), ali po domače “bekačin”, ki je bil v tistih časih najmnožičnejši jadralni razred v Jugoslaviji. Prvi vidnejši rezultat, ki je bil zabeležen v klubski kroniki, sta dosegla Sašo Majerič in Slavko Žbogar, ko sta leta 1959 zmagala na tekmovanju za prehodni pokal Tomosa, takrat neuradnem prvenstvu Slovenije. Omenjena posadka je ta pokal osvojila kar trikrat zapored. Druga sloka je bila kupljena šele leta 1962. Z njo sta Sašo Majerič in Pavel Hrvatin na mladinskem prvenstvu Evrope dosegla 21. mesto, kar je bil za slovensko jadranje v omenjenem obdobju izjemen dosežek. Naj omenimo še zmago posadke Slavko Žbogar-Vojko Grželj na Zlatem jadru severnega Jadrana (1974) v sloki in njuno 4. mesto na sredozemskem prvenstvu leta 1976. Istega leta sta postala tudi viceprvaka na prvenstvu Jugoslavije v Splitu, kar je bil velik dosežek za slovensko jadranje.
Naslednjih deset let so bile skoraj vse nove jadrnice izdelane v samoizdelavi. Kupljeno je bilo le nekaj jadrnic razreda kadet. To je bil prvi mladinski razred pri nas, katerega začetki segajo v leto 1965. Istega leta so člani kluba, ki je deloval pod imenom in okriljem Mehanotehnike, priključili k Burji.
V kadetu in sloki so do leta 1977 jadralci Burje skoraj vsa leta tvorili del jugoslovanske reprezentance in tako večkrat sodelovali na regatah in prvenstvih v tujini. Ko je proti koncu sedemdesetih let Jadralna zveza Jugoslavije sklenila podpirati za naše razmere novejše jadralne razrede, kot 470, 420, finn in letečega holandca, so mnogim finančno šibkejšim klubom za lep čas spodmaknili tla pod nogami. Priljubljena razreda sloka in kadet sta bila v nekaj letih povsem pozabljena. Mladinskega dvoseda, kakršen bi lahko nadomestil kadeta, še danes nimamo. Kar nekaj zaostanka smo si nabrali v Burji, preden smo lahko kupili prvo jadrnico razreda 470. V teh letih pa so v razredu optimist že krojili državni vrh, kjer sta bila med najboljšimi Bojan Škof in Evgen Komljanec, ki sta bila v jugoslovanski reprezentanci tega razreda od leta 1977 pa vse do leta 1981. Med najboljšimi slovenskimi posadkami sta bila še Robi Mulec in Zvonko Petreš. Od omenjenih je reprezentančno štafetno palico prevzel Zoran Barbarič, za njim pa še vrsta jadralcev, ki so se kot športniki kalili pod streho jadralnega kluba Burja.
Ko smo že pri strehi, velja omeniti, da se je Burja v prvih tridesetih letih kar sedemkrat selila. Vselej so bili prostori več kot provizorični in komaj zadostni za spravljanje jadrnic. Tudi tisti med nami, katerim spomin sega v čase začetkov razvoja jadralnega športa v Izoli, bi danes našim najmlajšim jadralcem, ki danes nizajo takšne in še boljše rezultate, kot smo jih doslej omenjali, zelo težko orisali, kako je izgledalo klubsko življenje, preden smo zgradili sedanje prostore. Ob 30-letnici Burje smo zapisali, da smo se dotlej sedemkrat selili, a si iskreno želimo, da se bomo še osmič. Štiri leta zatem smo tudi to željo udejanjili. …
Več si lahko preberete v 191. št. revije VAL navtika.
