Adrenalin sredi raja

»Kanarci? Ja tam je fajn. Tenerife so res OK. Ma ja, pejt na Tenerife. Obvezno. Pa na otok La Gomera in Lanzarote … ful je lepo. Aja, kam sploh greš? A na Gran Canario? Aaaa, tega otoka pa ne poznam. Zakaj pa tja? A ni tam čist` brez veze, sam brezvezen folk, pa polno turistov, pa vse prenaseljeno?« so mi govorili vsi po vrsti, še preden sem sploh kam odpotoval. Navkljub prigovarjanju sem se vseeno odločil za dolgočasni in vsem odvečni otok Gran Canaria.

Ko sem v sebe metal in goltal nekakšno grško solato, ki sva jo v senci in zavetju najinega avtomobila precej lačna in utrujena namešala v skledo, sredi rdeče rjavega kanjona, obdana s kaktusi, malce stran pa je mali potoček nakazoval, da okoli naju ni vedno vse samo puščava in se nama je med zobe pomešal še kakšen drobec peska, ki je priplaval po zraku, gnan preko nenehnega vetra ter sva iskala senco pod prtljažnikom avtomobila pred precej vročimi žarki januarskega sonca, sem se zavedel, da sem povsem slučajno in po golem naključju preplezal in prehodil za mene osebno najtežjo in najlepšo plezalno pot – ferato – do sedaj. In to, da se ob tem ne nahajam v Dolomitih ali stenah Avstrije, je praktično neverjetno. In to, da je samo neverjeten splet določenih naključij pomagal pri temu, pa je bila čista pika na i.

Prvo naključje je bilo, da sem že sredi novembra našel na internetu ugodno letalsko karto. S prtljago vred za okroglih 100 evrov po osebi. Drugo, da sem v osebni prtljagi pustil (pozabil) plezalnike, ker sem imel pred odhodom nekakšne ideje o plezanju. Tretje, da sem tik pred zdajci našel in si z interneta potegnil meni neznani GPS »track«, ki je obljubljal ferato z imenom »Muy difficil +« in to je bilo vse. Četrto, da je moja sopotnica v trgovini na Gran Canarii našla plezalnike po precej ugodni ceni in si jih tudi kupila (tam so vse reči cenejše kot v Evropi), obenem pa sva si kupila še dve daljši zanki in vponki, kar tako, za vsak slučaj. Peto, da sva ferato tudi zares poiskala in jo (spet) slučajno še našla. In šesto, zadnje naključje, da se tam, že sredi ferate, navkljub pomanjkljivi varovalno plezalni opremi, na tistem robu prepada, nisva »posrana« obrnila.

Otok Gran Canaria nikakor ni tako »grd«, kot vam bo to morda zatrdil marsikdo, ki je tam že bil. Njak! Gre za neumno napako. Večina ljudi si niti ne vzame časa za poglobljen obisk otoka. Če se samo enkrat pelješ skozi središče otoka, osrednje gorske skupine, kjer poješ kosilo v eni izmed gorskih vasic in končaš na večer v ribiškem kraju nazaj ob Atlantiku, je jasno precej premalo, da sploh kaj veš. Gran Canaria pa skriva veliko lepega. Sladkovodna jezera, velika vodna zajetja, kjer je za vikend (pre)številno občestvo (takrat odsvetujem obisk); božji prst ali el Roque Nublo, previsni skalnati steber, visok okrog 80 metrov in viden z neverjetnih razdalj in mnogo točk na otoku; narodni park Tamadaba, ki je pravi raj(ček) za sprehode in plezanje, kjer je na vrhu površina z najlepšim gozdom, v katerem si boste morda postavili šotor; kraj Ayacata, kjer je občutek; morda vas bo prevzel razvejani sistem markiranih planinskih poti, ki vodijo preko grebenov in skozi borove gozdove z vmesnimi agavami in aloje vero; najlepši in največji botanični park v Španiji, Jardin Canario, ki upravičeno in ponosno brani svoj položaj prvaka, saj ne samo izjemno število rastlinskih vrst, ampak tudi samo vzdušje parka odtehta ves tisti čas, ki ga bomo preživeli tam.

Na otoku se nahaja tudi veliko arheoloških najdišč primarnega ljudstva Gvanči, ki so prebivali v votlinah v stenah in so zgradili neverjetno mrežo namakalnih kanalov, za katere pa nihče ne ve (ali noče vedeti), kako so zgrajeni. Ena najbolj duhovitih izjav, ki tudi pove vse, koliko se Špancem sploh da ukvarjati z zgodovino primarnega ljudstva, je izjava precej lepe gospe, kustodinje muzeja in obvezne točke za vse turiste, to je Barranco de Guayadeque. Ko sem jo vprašal, od kdaj in od koga so vsi ti zgrajeni kanali v dolini, sem dobil zabaven odgovor. »Hm, veste, jaz sem že stara in sem že dolgo tu v tej dolini in že kot otrok sem se igrala v teh kanalih. Torej so stari, res stari«. To mi je govorila zelo prikupna svetlolaska, ki jih menda šteje že – štirideset. Po mojem smejanju mi je še enkrat poudarila, da je že stara. Se ne bi strinjal, ampak pust`mo stat`. Alternativna arheologija te kanale umešča daleč v tisočletja pred našo civilizacijo. Samo vprašanje, kdo in kako ter s čim so jih zgradili, nikakor noče biti razjasnjeno, saj bi verjetno zgodbe mejile na fantomske. Kanali še vedno služijo namakalnim sistemom po otoku in navkljub zelo majhni količini padavin je dežela zaradi teh kanalov zelo rodovitna. Menda jih je že samo močno enotedensko deževje decembra leta 2009 napolnilo za dobra tri leta.