ARC 2009

Neverjetno, kako drži Murphyjev zakon. Ko gre slabo, gre lahko še slabše. Težavam ni bilo videti konca.

Odpovedal je kompleten sistem inštrumentov, za smer in moč vetra, za kot in hitrost jadrnice, GPS in radar. Na koncu dneva, ko sem mukoma krmaril Jsea, sem sam sebe spraševal, kaj nam pa še sploh dela. Kompas, radiopostaja – na srečo smo na njej lahko odčitali naš položaj, razsoljevalec vode in motor so še delali normalno, čeprav se je v prostor pod motorjem stekala voda. Verjetno tesnilo pri osi vijaka ne drži. John nas s to težavo ne obremenjuje in sam izprazni redno dvakrat na dan po trinajst veder morja. Da bi bila mera polna, se je izkazalo, da se je zaskočila ročka pri sklopki in se ni dalo prestaviti ročke za pogon vijaka niti naprej niti nazaj, verjetno že prvi dan, ko smo izpluli. Šele sedaj mi je bilo jasno, zakaj John ni dal ukaza za zagon motorja, ko smo prvič krajšali glavno jadro pred afriško obalo, ker je vedel, da ne bom mogel pretakniti ročke naprej. Mladi Gap se je začel križati, gledal me je z velikimi očmi in v njih sem opazil kanček strahu. Nenadoma mi potihoma pravi: »Mario, mi takole nikoli ne bomo prišli do cilja.« Pomirim ga, da ni vse tako tragično, bomo že s skupnimi močmi prejadrali preostanek poti. John je nekako provizorično usposobil ročko na sklopki, razstavil jo je in zdaj visi ven ročka kot zlomljena frača, ampak dela, sicer samo za naprej, vzvratne pa tako ali tako ne bomo rabili do cilja. Vsaj to. Bomo že zdržali teh sedem dni, ni kaj. Zdaj ne bo šlo več tako hitro in za nami se je že pojavila prva jadrnica, ki nas bo gladko prehitela. Seveda, mi imamo skrajšano glavno jadro in samo malo »genove«. Vozimo med 6 in 8 vozli, tako vsaj mislimo, ker je z inštrumenti konec. Bolele bodo roke, ker je krmilo strahotno težko. Sedaj krmarimo po eno uro vsak izmenično vseh štiriindvajset ur dneva.

Prva noč v novih razmerah je bila naporna … da ne rečem kaj hujšega. Jaz sem spet imel kanček sreče. Krmaril sem od polnoči do enih v krasni jasni noči, obliti z luno, ki mi je svetila za hrbtom, pozabil sem na težave in se predajal romantiki noči. Neopazno iz minute v minuto so se oblački na obzorju kopičili, najprej neopazno, potem se naredi velik kopast temen oblak in potegne za seboj še kup svojih pajdašev. Vala je bilo še kar nekaj, se pravi, da jih je bilo več vrst, in sicer je najboljše, da začnem z največjimi. Ti so kot medvedi obilni, močni in dolgi. Merijo tja od štiri do pet metrov v višino, ti so prav prijetni, ker če to staro drvarnico od Jsea pravočasno obrneš približno na 260 stopinj, te val lepo objame od zadaj in te potiska naprej, bele pene na temnem morju se ob trupu jadrnice razlijejo in vse skupaj spremlja veličastno šumenje. Potem so »nesramneži«, ki so kratki in strmi in merijo tja do dva metra. Nesramneži priletijo nenadoma, iz strani lopnejo po trupu in Jsea odnese iz smeri. Napeti moraš vse mišice, da premec naravnaš zopet v pravo smer. So pa še tretje vrste valov, ki jim pravim »nagajivčki«. Ti zahrbtneži so prav redki, ampak potuhnjeni, priletijo nenadoma, ko jih ne pričakuješ, ti butnejo svoje penaste rožičke od zadaj v krmo, brizgnejo čez palubo in te lepo namočijo. To se dogaja ponoči, podnevi je nekoliko boljše, ne pa veliko, ker moraš biti skoncentriran na krmilu in nimaš časa zijati naokoli.

Ko s pogledom preletim to razburkano in včasih kar malo divje valovanje, se spomnim na pokojno ženo Dagi. Bala se je za svoje življenje, včasih skoraj preveč. Sploh, ko smo jadrali, je bilo že dovolj, če so se valovi dvignili malo čez meter, ali če je nenaden sunek vetra jadrnico malo položil, je dobila skoraj živčni zlom. Med vožnjo z avtomobilom je bila trda od strahu, če sem malo preveč pritisnil na plin. Toda vse to je v zadnjih dneh v bolnici obrnila na glavo. Občudoval sem njeno neverjetno hrabrost in stoično prenašanje neizmernega trpljenja, ki ga je prestajala. Sam sem komaj, komaj zadrževal solze, ko sem ji brisal kapljice znoja, ki so se zlivale iz lasišča preko čela na lice, ko je imela vročične napade. Nikoli nisem opazil v njenih očeh smrtnega strahu ali vsaj drobceno solzico samopomilovanja. Zelo sem se bal trenutka, ko bo treba kruti resnici pogledati v oči in njene reakcije na vse to. Pa ni bilo nič od tega. Borila se je hrabro do zadnjega diha in mi trije njeni fantje smo ji pomagali pri tem, kolikor smo mogli in znali. Ne morem pa pozabiti enega njenega samega pogleda, ko me je z že rahlo udrtimi očmi nekaj dni pred koncem pogledala naravnost v oči. Pogled se mi je zdel dolg celo večnost in iz njega se je razbralo samo eno vprašanje: »Koliko časa še?« Iskala je odgovor v mojih očeh in ni spregovorila o tem niti besede. Nikoli ne bom vedel, kaj je videla v njih in ali je dobila odgovor. Naslednji trenutek je šla s pogledom preko svojih sobolnic v sobi in zamenjala temo pogovora na povsem vsakdanje stvari.