Baldomir Podgornik, kapitan dolge plovbe

Razstava ROG, prva slovenska čezoceanska ladja in poveljnik Baldomir Podgornik, bo še do konca februarja 2016 na ogled v Pomorskem muzeju »Sergej Mašera« Piran, nato pa bo do maja 2016 gostovala v Muzeju novejše zgodovine v Ljubljani, kjer bo vsebinsko dopolnila razstavo Pot domov. Ta je rezultat slovenskega muzejskega projekta, ki ga je vodil Muzej novejše zgodovine, v njem pa so predstavljene nekatere izjemne osebnosti, ki so, tudi v najhujših letih prve ali druge svetovne vojne, živele in delovale na tujem. Med njimi je tudi kapitan Baldo, ki je kot 13-letni otrok zaradi fašizma na Primorskem zapustil svoj rojstni kraj in se z morja in tujine v domovino vrnil po dolgih desetletjih. Njegova pot domov je bila dolga polnih 44 let.

Po končanem šolanju na Pomorski trgovski akademiji v Kotorju je začel pluti na jugoslovanskih trgovskih ladjah. Na parni ladji Trsat ga je pred francosko obalo zajela druga svetovna vojna, leta 1942 je po nemškem torpediranju na vzhodni obali Afrike rešil posadko parne ladje Supetar, kot drugi oficir pa je vse do oktobra leta 1945 plul v zavezniških konvojih na šestih zavezniških trgovskih oskrbovalnih oboroženih ladjah. Pridobil je bogate izkušnje, ki jih je, kot prvi poveljnik slovenskega pomorskega prevozniškega podjetja Splošne plovbe Piran, na prvi ladji, tovorni motorni ladji Sirob oz. Martin Krpan, na prvi čezoceanski tovorni parni ladji Rog in motornih tovornih ladjah Goranka, Trbovlje in Korotan, nesebično predajal slovenskim pomorščakom.

Baldomir Podgornik se je rodil 6. marca 1913 v Gorenji Trebuši na Tolminskem, in sicer očetu Filipu Podgorniku, učitelju, in Mariji Lapanja. Končal je osnovno šolo na Slapu ob Idrijci ter prvi dve leti gimnazije v Tolminu, ko je oče zaradi zavedne nacionalne drže v času fašistične oblasti na Primorskem izgubil službo.

Že v otroštvu so Mirka, kot so domači poimenovali Baldomirja, odlikovali neizmerna radovednost, pogum, vedoželjnost, marljivost, pridnost in nadarjenost za različna področja. Z veseljem je, kot prvorojenec, spremljal svojega očeta pri poučevanju in vseh opravilih na Tolminskem, v Gorici ter tudi ob odhodu v Celje, kjer sta se najprej ustavila. Težke družbene razmere so Mirka prisilile, da je odrasel zgodaj, z velikim čutom za odgovornost in predanost delu.

V začetku leta 1927 se je za njima v Kraljevino Jugoslavijo oziroma v Limbuš pri Mariboru, kjer se je oče zaposlil v osnovni šoli, preselila vsa družina s petimi otroki. …

Več si lahko preberete v Val navtiki št. 202.