Baletna in življenjska sopotnika Pia ter Pino Mlakar in njuna jadrnica Galeb – 2. del

V prejšnjem članku smo predstavili jadrnico Galeb, njeno zgodovino in njen pomen za razvoj jadralskega športa na območju Jadranskega morja. Predvsem zaradi slednjega ter pomena baletnega ustvarjanja zakoncev Mlakar za slovensko kulturo se v Pomorskem muzeju Sergej Mašera Piran zavedamo, da je potrebno jadrnico v kar se da integralni obliki ohraniti za prihodnje rodove.

To vsekakor ni lahka naloga in predvsem zaradi veliko prenizkih finančnih sredstev, ki jih država že ves čas namenja temu projektu, je pretežni del bremena, povezanega z rednim vzdrževanjem, prepuščen iznajdljivosti in samoiniciativnosti zaposlenih v muzeju ter podjetjem in posameznikom, ki nam ob izvajanju najnujnejših del pogosto priskočijo na pomoč. Vsem tem bi se želel v imenu Pomorskega muzeja Sergej Mašera Piran in v svojem lastnem imenu prisrčno zahvaliti.

O zneskih, ki se Pomorskemu muzeju Sergej Mašera Piran letno namenjajo za ohranjanje skoraj osem desetletij stare lesene lepotice, konkretno raje ne bom razpredal, lahko pa brez zadržkov zaključim, da nekaj tisočakov letno komaj zadošča za nabavo barv, lakov ter najnujnejših pripomočkov za opravljanje najpomembnejših posegov.

Do sedaj je bilo v skoraj dveh desetletjih, kolikor časa je Galeb v oskrbi muzeja, opravljenega relativno veliko dela.

Galeb je v Piran priplul v relativno slabem stanju in v Pomorskem muzeju Sergej Mašera Piran smo se znašli pred zahtevno nalogo – celovito obnovo. Najprej se je bilo potrebno odločiti, ali bomo obnovo zaupali kateremu od specializiranih remontnih centrov ali pa se je bomo lotili z lastnimi močmi. Pretehtalo se je vse dobre in slabe strani obeh možnosti in tako smo se predvsem zaradi omejenih finančnih sredstev kljub neizkušenosti z obnovitvami starih bark (verjetno) pravilno odločili za lastno vodenje prenove. Zavedali smo se, da brez napak pri tako zahtevni obnovi ne bo šlo.

Predvsem je bil že v tistem času v slabem stanju trup jadrnice, saj so bili leseni zunanji deli plovila dotrajani. Tako smo sprejeli odločitev za nanos zunanje zašite iz epoksidnih kitov. To se v vmesnem obdobju ni izkazalo za najboljšo odločitev, saj je omenjeni material tog in ne dopušča dovolj raztezanja. Raztezanje lesa v vodi je zaradi spremenljivih hidrometeoroloških pogojev pri plovilu, hranjenem v vodi, neizbežno, prav tako se med jadranjem sile pretežno sproščajo na točkah vpetij jambora in jadrne opreme na trupu jadrnice. Obnova trupa nam je zato težave povzročala kar nekaj let, saj je epoksidni nanos (predvsem nad vodno linijo) neprestano pokal. To je bila deloma posledica napak med postopki obnove in izbire pretogega oz. premalo elastičnega materiala, deloma pa tudi posledica predelave iz leta 1958. Takrat so jadrnici po pričevanjih namreč povišali trup za približno 20 cm ter za novi del uporabili oplate hrastovine. Starejši del oplate je po zapiskih ladjedelnice iz borovega lesa in ker imata ti dve vrsti lesa različne raztezne lastnosti, je na spoju med obema prihajalo do nastanka večine razpok. To težavo se je s ponovnimi posegi in stalnim saniranjem razpok sproti odpravljalo, tako da se v večjem obsegu ne pojavlja več. Izjema je področje na spoju naknadne dograditve jadrnice, predvsem na mestih bočnih vpetij jambora in drugih mestih z večjimi zunanjimi obremenitvami.

Sam proces celostne obnove je obsežen in tudi finančno precej zahteven, zato smo se odločili za postopno obnovo glede na dotrajanost posameznih delov jadrnice. Med obnovo se je želelo ohraniti jadrnico v kar se da izvirni obliki, nekatere dele pa je bilo vendarle potrebno zamenjati. Najprej smo se leta 1994 lotili zamenjave povsem dotrajane palube in zaščite dokaj načetega trupa.

Zamenjava jambora
Leta 1995 je v piranskem pristanišču motorna jahta med pristajanjem zlomila jambor, ki ga je bilo potrebno zamenjati. Novega so izdelali v ladjedelnici Kantrida na Reki. Notranjo opremo jadrnice, kot so postelje, klopi in omarice, smo restavrirali in večinoma umaknili z jadrnice. Za sedaj je ne nameravamo namestiti nanjo, saj nima več potovalnega namena, vsa oprema pa je tako lahko bolje zaščitena.

Izdelava novih jader
Za regatno jadranje je bilo nujno potrebno v celoti zamenjati vsa jadra, saj so bila stara nepopolna in zaradi obrabljenosti neprimerna za tekmovanja. Ker smo želeli jadrnico predstavljati tako na regatah starih plovil kot tudi na regatah odprtega tipa, smo poleg jader, ukrojenih po vzoru originalnih, naredili tudi večja jadra tipa »top genova« in »spinaker«, saj so izvirna sprednja jadra za šibke vetrovne razmere premajhna. Ti dve jadri, ki sta drugačni od originalnih, sta takšni, da jih je mogoče sneti v celoti, in sicer skupaj z mehanizmi za upravljanje. Tako jadrnica v osnovni verziji ostaja nespremenjena in še naprej ustreza pravilom razreda M-6. Vsa jadra so v sodelovanju s Pomorskim muzejem Sergej Mašera Piran projektirali in izdelali v podjetju Supreme Sails iz Izole, katerega lastnik je Peter Podunavac, eden izmed krmarjev Galeba na regatah.

Sočasno smo opravili zamenjavo vseh jambornih jeklenih vrvi, ki so jih izdelali v podjetju Metal Ceramica iz Sečovelj. Prav tako je bilo potrebno opraviti temeljito obnovo vseh okovij na jadrnici, ki se uporabljajo za vpetja jader na jamboru in na palubi ter za vpetja obeh vitel, kamor so bile vgrajene dodatne ojačitve. To sta izvedla brata Vinko in Vlado Čendak, prav tako izkušena jadralca in v letih 2002-2005 pogosta člana Galebove posadke.

Jadrnico praviloma na leto in pol za nekaj dni iz vode dvignemo v Marini Portorož, ki nam že več kot desetletje nudi brezplačne usluge dviga in spusta, pranja podvodnega dela jadrnice, v času opravljanja vzdrževalnih del namestitve znotraj njihovega sevisnega območja ter demontaže in namestitve jambora. Tudi brez razumevanja tega podjetja bi bila ohranitev tega dela slovenske pomorske dediščine praktično nemogoča.

Kako naprej

Kljub vsemu nam je do sedaj Galeba uspelo dokaj dostojno vzdrževati, kar pa vsekakor ne pomeni, da si ne bi želeli zanj skrbeti na še veliko višjem nivoju. Zaradi dotrajanosti materialov, predvsem osnovnih lesenih konstrukcijskih delov, bo v prihodnje potrebno temeljito in sistematično pristopiti k izdelavi večplastnega konservatorskega načrta.

Udeležba jadrnice Galeb na regatah

Regata starih bark – Internautica Portorož, 17. maj 2003 / skiper Gianni Gomezel; posadka: Uroš Hribar, Boye Meyer-Friese, Thomas Klockner, Martin Krebes in Duška Žitko / 2. mesto skupno in 1. mesto v svoji kategoriji

Barcolana, Trst 2003 / skiper Vlado Čendak; posadka: Uroš Hribar, Sašo Seifert, Davorin Petaros in Borut Razdevšek

 Regata starih bark – Internautica Portorož, 15. maj 2004 / skiper Vlado Čendak; posadka: Uroš Hribar, Sašo Seifert, Michel Dumas, Gregor Žitko in Duška Žitko / 2. mesto skupno in 1. mesto v svoji kategoriji

Barcolana, Trst 2004 / skiper Vlado Čendak; posadka: Uroš Hribar, Sašo Seifert in Aleksander Seifert / 944. mesto

 Diplomatska regata, Izola 2004 / skiper Vlado Čendak; posadka: Uroš Hribar, Vinko Čendak, Sašo Seifert in Vojko Mitrovič

Regata starih bark, Trst, 2004 / skiper Peter Podunavec; posadka: Uroš Hribar, Goran Podunavac, Siniša Savič in Simon Dekleva / 1. mesto skupno

Regata starih bark – Internautica Portorož, 15. maj 2005 / skiper Peter Podunavec; posadka: Uroš Hribar, Sašo Seifert, Aleksander Seifert in Tomaž Čopi / 1. mesto skupno in 1. mesto v svoji kategoriji

Šavrinska regata, Portorož, 3. september 2005 / skiper Vlado Čendak; posadka: Uroš Hribar, Sašo Seifert in Aleksander Seifert / 22. mesto med potovalnimi jadrnicami

 Diplomatska regata, Izola, 10. september 2005 / skiper Peter Podunavec; posadka: Uroš Hribar, Vlado Čendak, Sašo Seifert in Aleksander Seifert / 1. mesto stare barke

 Zaključna regata, Portorož, 22. oktober 2005 / skiper Vlado Čendak; posadka: Jerneja Batič, Uroš Hribar, Vinko Čendak in Aleš Božnik / 1. mesto stare barke