Bar in Ulcinj
Zgodovina Jadranskega morja
Na zahodni morski obali komaj 12 kilometrov širokega pasu kopnega med Skadrskim jezerom in Jadranskim morjem leži mesto Bar. Za zašiljenim polotokom z rtom Volujica je zaliv, ob njegovi obali pa je raztegnjeno mesto; najprej pristanišče, potem hiše, hoteli in ulice. Bar je pravzaprav razdeljena na dva dela: na staro mestno jedro pod hribom Rumija, od morja oddaljeno okoli tri kilometre, in na novi Bar pri omenjenem polotoku Volujica, ki mu pravijo tudi Pristan.
Tam, kjer je danes Bar, je bilo prvo naselje ali vsaj utrdba (kastel) verjetno že v rimskih časih. Razširilo se je v 7. stoletju, ko so se vanj zatekli begunci iz Prevalitanije (to je bila rimska provinca, ki je obsegala približno območje današnje Črne gore), v katero so vdrli Slovani in Avari. Izvor nenavadnega imena mesta ni docela pojasnjen. Nekateri menijo, da izhaja iz imena kastela Antipargai, drugi pravijo, da je povezano z res zelo podobnim imenom mesta na italijanski obali, Barijem. Dejansko so Baru rekli Antibari oziroma Antivari, pač zato, ker je skoraj točno nasproti Barija, na vzhodni obali Jadranskega morja. Možno pa je tudi, da se je ime izoblikovalo iz latinskega naziva Civitas Avarorum (Avarsko mesto), ki je zapisano v papeških listinah iz 12. stoletja.
Bar je v zgodnjem srednjem veku pripadal bizantinski upravni enoti »temati« Drač, leta 989 ga je zavzel makedonski car Samuilo, potem so ga spet prevzeli Bizantinci, po bitki pri Rumiji leta 1042, v kateri je zetski knez Stefan Vojislav premagal Bizantince, pa je pripadel Zeti. Od leta 1183 do 1360 je bil Bar vključen v srbsko državo Nemanjićev. V tem razmeroma mirnem obdobju se je precej razvil. Njegovi trgovci in mornarji so imeli tesne stike s Kotorom in Dubrovnikom ter pluli po Sredozemskem morju, dokumentirane pa so tudi plovbe barskih kapitanov v daljno Flandrijo. Po letu 1360 je sledilo nemirno obdobje, ko je mesto prehajalo iz rok v roke: nad njim so vladali Benečani, pa zetski plemenitaši Balšići in spet Benečani. Leta 1571 so ga zavzeli Turki in ostali v njem dobrih tristo let, vse do leta 1878. Takrat so mesto zavzeli Črnogorci, predstavniki velikih sil pa so jim ga na berlinskem kongresu tudi uradno dodelili. Ta vojaški spopad je bil za Bar, točneje, za njegov stari del, prava katastrofa, saj so ga vojaki obeh strani skoraj v celoti porušili. Črnogorci so pod vodstvom kneza Nikole na vzpetine okrog mesta razmestili topove in neusmiljeni tolkli po Turkih, ti pa so odgovarjali s svojimi topovi iz utrdb, pomagale pa so jim tudi vojne ladje v pristanišču. Ko so Turki končno ugotovili, da so povsem obkoljeni in da ne bodo dobili pomoči, so se 10. januarja 1878 vdali. Uspeh je bil za Črnogorce velik: zajeli so 2.237 turških vojakov in 15 topov.
