Benetke 1. del

Benetke so res posebno mesto. V njem je sožitje med človeško naselbino in vodo preraslo v urbano celoto, ki ji po privlačnosti, lepoti ter bogastvu politične in kulturne preteklosti v zgodovini ni primere. Naselbine na vodi niso nič posebnega. Poznamo jih mnogo: od kolišč na Ljubljanskem barju in velikih bivališč na koleh, kakršno je na ogled na Bodenskem jezeru, do velemest, ki so zgrajena na otokih sredi vode: takšna sta Stockholm in Sankt Peterburg. Tudi Kitajci so si tako zasnovali mnoga svoja naselja, med njimi mesto Xitang, ki leži okoli 140 km vzhodno od Šanghaja. A nobeno ni doseglo sijaja Benetk. Gotovo je res, da je na enkraten razvoj tega mesta vplivala njegova lega. Pa ne mikrolega, ki na otočkih v laguni, z močvirjem v zaledju, res ni bila prav prijazna, razen da je prebivalcem nudila dobro zaščito pred napadalci. Na razvoj je vplivala strateška lega Benetk na vrhu Jadranskega morja, na zgornjem koncu morske poti do vseh pomembnih pristanišč ob Sredozemskem morju, od koder so se razpredale trgovske poti še naprej, v Azijo in Afriko. V Benetkah pa so se začenjale kopenske smeri na razne konce Evrope, proti severu, a tudi proti vzhodu in zahodu. Tu so blago carinili, skladiščili, preprodajali, razdeljevali v manjše pakete in ga pošiljali naprej. Okrog te osnovne dejavnosti, ki je pod nadzorom spretnih beneških trgovcev, bančnikov, zavarovalnih agentov in ladjarjev prinašala vse več dobička, se je oblikovala državna uprava, ki se je ukvarjala z zagotavljanjem beneške premoči na Jadranskem in Sredozemskem morju, saj je bila ta premoč temelj beneške trgovske uspešnosti. V naslednjem krogu okoli te uprave najdemo vojaške urade in logistiko, ladjedelnice, razne druge obrtne dejavnosti, nato pa že krog razumnikov in umetnikov vseh vrst, ki jih je v živo mesto privabila množica bogatih naročnikov in romantično vzdušje.

Takšna je bila v grobih črtah socialna in funkcionalna struktura tega mesta na vodi, ki je ob blagem podnebju in sinjem nebu, v katerem je kot simbol svobode in odprtosti odsevalo morje, ustvarila temelj za nastanek Benetk, kakršne poznamo danes.

O zgodovini Benetk obstajajo debele knjige, zato bomo na teh straneh celo v več nadaljevanjih to zgodovino lahko orisali le v osnovnih črtah. Vse se je začelo leta 453, ko so severno Italijo ogrozili Huni pod vodstvom Atile. Pred njihovim divjanjem so se ljudje iz notranjosti, zlasti iz Ogleja in drugih večjih krajev, umaknili na otočke v lagunah med današnjima Gradežem in Chioggio. Tu so se prišleki drenjali s staroselci, revnimi ribiči, se prepirali med seboj za oblast, spletkarili in razmišljali, kako bi se znašli med mogočnim Bizancem na eni in frankovskimi vladarji na drugi strani. Zaradi boljše varnosti in vse večjega števila novih prebivalcev se je združba večkrat selila: v 7. stoletju jo najdemo v Herakleji (Eraclea), potem v Malamoccu na današnjem otoku Lido, na začetku 9. stoletja pa v današnji Beneški laguni na otočkih, ki so jim takrat rekli Isole Realtine. Tu je nastalo središče prihodnjih Benetk, ki se je dokaj hitro širilo, a ime Benetke oziroma Venezia se je zanj ustalilo šele na začetku 13. stoletja. Prej se je imenovalo »Civitas Rivoalti«. Še beseda o izvoru imena Venezia. Obstaja simpatična domislica, ki jo najdemo v knjigi Francesca Sansovina, italijanskega zgodovinarja iz 16. stoletja. Mož je zapisal, da so staroselci na otočkih vedno nove begunce sprejemali z jeznim vzklikom »veni etiam« (latinsko »spet prihajajo«), iz tega pa naj bi se pozneje razvilo ime. No, v resnici ime mesta izhaja iz imena prastarega ljudstva Venetov, ki je živelo na severovzhodu današnje Italije.

Druga temeljna značilnost Benetk je krilati lev, tako imenovani Markov lev, ki je mestni simbol in bistvena sestavina beneškega grba. Ta bajeslovna žival je povezana z evangelistom, sv. Markom, čigar relikvije naj bi beneški pomorščaki sredi 7. stoletja (datumi so še danes sporni!) ukradli v Aleksandriji in jih prepeljali v Benetke. Markove ostanke so potem skrivali na raznih koncih tako dolgo, da končno nihče več ni vedel, kje so. Šele leta 1811 so jih spet po naključju odkrili. Zdaj so v kamnitem sarkofagu pod glavnim oltarjem bazilike sv. Marka.

Leta 811 je beneški dož (dož, it. doge, je bil tradicionalni naziv voditelja beneške države; razvil se je iz latinske besede dux = vodja) postal Angelo Partecipazio in tisto leto je na otočkih Isole Rialtine nastalo novo mestno središče, okrog katerega so se potem širile Benetke. To so bili politično zapleteni in nemirni časi. Za prevlado nad Benetkami sta se trudila Karel Veliki, ki je gospodaril nad mestom od leta 805 do 812, in Bizanc, ki je imel nad tem območjem oblast že prej. Z mirom v Aachnu leta 812 so Benetke spet prišle pod Bizanc, a so ohranile precejšnjo samostojnost. Beneški dož Pietro Tradonico je mesto začel upravljati leta 836 in on je postavil temelje beneške pomorske moči. Zgradil je ladjevje galej in začel sodelovati v pomorskem dogajanju na Jadranu in v Sredozemlju, ker se je zavedal, da le proste plovne poti za beneške ladje lahko mestu zagotovijo obstoj in napredek. Najprej je pomagal Bizantincem v boju proti saracenskim gusarjem, kmalu pa se je spopadel še s hrvaškimi in neretljanskimi gusarji. Slednji so leta 840 celo porazili njegovo ladjevje. Toda, preden je lahko utrdil beneško pomorsko moč, je padel kot žrtev zarote. Pri izhodu iz beneške cerkve San Zaccaria so ga septembra leta 864 zarotniki zabodli.

To je bil prvi od mnogih krvavih političnih obračunov, ki so krojili usodo Benetk. Drugi je bil dramatični umor doža Pietra Candiana IV. Avgusta leta 976 so ga zarotniki sklenili ubiti na drugačen način: v doževi palači so podtaknili požar. Dož bi se lahko rešil z begom skozi vrt, toda pri njem sta bila njegova žena Waldrada, sicer sorodnica cesarja Otona I., in štiriletni sin. Dož se je zato odločil za umik po podzemnem hodniku, toda pri izhodu so ga čakali zarotniki. Potolkli so vse, tudi malega sina, prizanesli so le Waldradi, ker je imela mogočne sorodnike. Njihova zamisel z ognjem je imela hude posledice: ni zgorela le doževa palača, ampak še več sto drugih hiš v središču Benetk ter nekaj cerkva; takrat so bile hiše v mestu skoraj vse še lesene.

Medtem so se Benetke, predvsem zahvaljujoč zvezi z Bizancem in skupni trgovski in obrambni politiki, vendarle razvijale dalje. Na Jadranskem morju si je mesto zagotovilo razmeroma varne plovne poti s plačevanjem letnih davkov hrvaškim in neretljanskim pomorščakom z vzhodne obale, ki so se odpovedali ropanju beneških ladij. Toda to je bila negotova politika, zato je dož Pietro Orseolo II., ki je na oblast prišel leta 991, z njo prekinil. Že čez tri leta je prenehal plačevati letni davek in ko so Hrvati in Neretljani spet začeli pleniti beneške ladje, je z velikim ladjevjem krenil nadnje. V več akcijah je do leta 1000 zavzel Vis in si podredil še Osor, Zadar, Trogir, Split, Hvar, Korčulo in Lastovo. Te osvojitve so umirile položaj, toda le za kratek čas. Vendar se je zaradi teh zmag v Benetkah uveljavil prav poseben običaj, ki se je kot turistična zanimivost ohranil do danes: gre za tako imenovano »poroko z morjem«, ki so jo simbolično opravljali na dan Kristusovega vnebohoda (40 dni po veliki noči). Sprevod okrašenih ladij je po laguni krenil proti Lidu, tam pa je dož na ladji opravil spravne molitve. Od leta 1177 dalje je dož med slovesnostjo v znak poroke v morje vrgel dva prstana in pri tem izgovoril besede: »Ti sposiamo, mare. In segno di vero e perpetuo dominio.« (Poročamo se s teboj, morje. V znamenju resnične in trajne oblasti/nad teboj.)