Benetke 3. del

Po propadu Beneške republike se je za mesto v laguni začelo obdobje nemirov, menjave gospodarjev in gospodarskega nazadovanja. Najprej je v Benetkah nekaj mesecev živela čudna Napoleonova tvorba, imenovana »ljudska republika«, potem pa so januarja 1798 v mesto prišli Avstrijci. Na osnovi upravnih odlokov iz nekdanje republike so uredili kar znosno življenje, toda ekonomskega položaja niso mogli izboljšati. Leta 1805 je mesto spet pripadlo Francozom: Napoleon ga je kot kneževino vključil v svoje italijansko kraljestvo. Francozi so v osmih letih Benetke v duhovnem, družbenem in gospodarskem smislu spravili dobesedno na psa in ko so leta 1814 mesto spet prevzeli Avstrijci, so začeli prav pri osnovnih zadevah: zagotoviti so morali prehrano prebivalcev, urediti upravo in napraviti načrte za gospodarsko obnovo. Mesto so vključili v lombardsko-beneško kraljevino v okviru habsburške monarhije in počasi so se razmere začele izboljševati.

Do revolucionarnega leta 1848 so Benetke uživale 34 let miru in relativnega napredka. Novi gospodarji se sicer niso ukvarjali s kakšnimi temeljitimi družbenimi reformami, ampak bolj s pragmatičnimi ukrepi, ki so premožnejšim meščanom in plemičem omogočili oživitev poslovanja. Od tega so imeli določeno korist tudi nižji sloji, čeprav se njihova družbena zapostavljenost ni spremenila. Avstrijci so zgradili infrastrukturo, mesto je leta 1830 dobilo svobodno pristanišče, leta 1845 pa most svobode (Ponte della libertá), s katerim je bila ustvarjena povezava s kopnim. Po 3,6 kilometra dolgem mostu, ki so ga s precejšnjimi težavami gradili šest let, je prišla tudi železnica, ki je bila osnovni pogoj za hitrejši razvoj obrtništva, trgovine in manjše industrije.

Toda Benečani so za nekoliko boljše življenjske razmere plačali visoko ceno: Avstrijci so zaradi svojega kanclerja Metternicha, ki je povsod slutil zarote, uvedli režim cenzure in zatiranja svobode tiska. Ovaduhi in policisti so nadzirali javno življenje, prisluškovali v gledališčih, prepovedali javne razprave in pazili na dogajanje na univerzi. Benečani so bili prizadeti, saj v vsej zgodovini česa podobnega niso doživeli. Toda obračun se je bližal. Prvo večje nezadovoljstvo v mestu je povzročila gospodarska kriza v letih 1845 in 1846 in prebivalci so se pridružili nemirom v Italiji. V revolucionarnem letu 1848, ko je zlasti v habsburški monarhiji marca prišlo do nemirov (»pomlad narodov«), so se dvignile tudi Benetke in 24. marca je bila pod vodstvom odvetnika Daniela Manina razglašena »Republika San Marco«. Politični cilj njenih voditeljev je bil, da bi Benetke postale glavno mesto avtonomne beneške pokrajine, vključene v italijansko državo, vendar s pridržki do centralistične oblasti v morebitnem središču države, Rimu ali Torinu. Manin je kot ministrski predsednik in zunanji minister postal voditelj z diktatorskimi pooblastili. Toda položaj v Italiji je bil slab: Benečani so ostali brez zaveznika, kajti Avstrijci so vojsko piemontsko-sardinskega kralja večkrat porazili in avgusta leta 1849 so po pomorski blokadi zatrli še upor v Benetkah in tamkajšnje republike je bilo konec. Manin je odšel v izgnanstvo, izredno stanje v mestu pa je trajalo do leta 1854.

Dogodki v letih 1848 in 1849 so bili za Benetke prelomni. Avstrijci so sedež vrhovnega poveljstva in upravnega aparata svoje mornarice prestavili v Trst, prav tako pa Benetke niso bile več glavno pristanišče avstrijske vojne mornarice. To je pomenilo precejšen upad potrošnje v mestu, saj je iz Benetk odšlo na tisoče vojakov, častnikov in uslužbencev. Mesto je naslednje desetletje preživelo brez posebnih pretresov, a odmaknjeno od dogajanja. Ko so s porazoma avstrijske vojske v bitkah pri Magenti in Solferinu leta 1859 nastali pogoji za oblikovanje združene italijanske države, so ti dogodki odmevali tudi v Benetkah. Toda to mesto ni imelo več nekdanje moči, da bi se spet dvignilo in se pridružilo naporom za združeno državo. Tako so Benečani morali počakati do leta 1866, ko je Prusija v krvavi bitki pri Kraljevem Gradcu premagala avstrijsko vojsko. Ker je bilo novo italijansko kraljestvo zaveznik Prusije, je njena zmaga prinesla še eno pomembno politično spremembo: Avstrijci so se morali odpovedati pokrajini Veneto in tudi Benetkam. V pokrajini so se 21. in 22. oktobra 1866 ljudje z glasovanjem odločali o priključitvi h kraljevini Italiji: našteli so 641.758 glasov za in le 65 proti priključitvi. Stvar je bila zmagoslavno odločena in 7. novembra je v Benetke slovesno prišel prvi kralj združene Italije, Viktor Emanuel II. To je bil velik trenutek, saj se je mesto vključilo v naravno okolje nove italijanske države, a po drugi strani se je s tem dnem za Benetke začelo obdobje, ki bi ga še najbolj lahko opisali kot muzejsko življenje. To prav posebno in za vse nas zelo zanimivo bivanje je posrečeno označil tudi francoski pisatelj Julien Gracq: »Privlačnost tega mrtvega mesta je zame predvsem v tem, da živi kot nobeno drugo.«

Posebnost Benetk je postalo nenehno prihajanje vseh mogočih znamenitih umetnikov, politikov, znanstvenikov, bogatašev, snobov in posebnežev, a počasi tudi radovednežev, ki so hoteli doživeti to enkratno mesto. O tem, kdo vse je obiskal Benetke ali tam živel in ustvarjal, bomo več zapisali v prihodnji številki, zdaj pa si oglejmo bolj prozaično stran življenja tega mesta od leta 1866 naprej.

To življenje ni bilo samo prozaično, ampak za večino prebivalcev vse težje. Gospodarske razmere so se spet zaostrile, davki pa zvišali in začelo se je množično izseljevanje, kajti ljudje kratko malo niso imeli od česa živeti. Do leta 1890 se je iz vse pokrajine Veneto izselilo kar 1,4 milijona ljudi. Istega leta je beneški župan postal liberalec Riccardo Selvatico, že naslednje leto pa so začeli uresničevati načrt gospodarske obnove in industrializacije. Pri tem je pomembno vlogo odigrala pozidava in ureditev otoka Lido, ki je bila zlasti intenzivna po letu 1895, kajti tedaj se je hitro začel razvijati množični turizem kot vse pomembnejši vir dohodkov za staro mesto. V okviru novih dejavnosti so v mestu leta 1894 prvič pripravili beneški bienale umetnosti, ki je še danes ena najpomembnejših kulturnih manifestacij na svetu. Vzporedno so pozidavali in naseljevali tudi kopno pri Benetkah. Leta 1871 je tam že živelo več kot 10.000 »kopenskih« Benečanov.

Razmeroma nenehen napredek je prekinila 1. svetovna vojna. Ko je Italija leta 1915 zamenjala strani in se za mastno plačilo v obliki slovenskega in hrvaškega ozemlja postavila ob bok antantnim silam, se je za Benetke brezbrižno življenje končalo. Oblasti so z vrečami peska in provizoričnimi odri zaščitile vse važnejše stavbe, na obali, zlasti na Lidu, pa so postavili dobro zamaskirane topove, močne žaromete za sledenje letal in opazovalnice. Avstrijska letala in vojne ladje so večkrat napadle arzenal, pristaniške naprave, hangarje, železniško postajo in rezervoarje nafte. Ljudje so se morali navaditi na dosledno zatemnjevanje, grabila sta jih živčnost in strah, zato so oblegali banke, da bi dvignili prihranke, morali so stati v vrstah, kajti kruh in druga osnovna živila so bila racionirana. Letala so od leta 1915 do konca vojne Benetke napadla dvainštiridesetkrat in skupaj odvrgla več kot tisoč bomb. Umetniški zakladi so ostali, na srečo, v glavnem nedotaknjeni, le cerkev Scalzi blizu železniške postaje jo je skupaj s freskami Giambattiste Tiepola grdo skupila.

Po vojni se je razvoj mesta in njegovega zaledja na kopnem nadaljeval. Leta 1926 je industrijski kompleks Mestre-Marghera prišel pod mestno upravo, dogradili so tudi most s cesto ter parkirno hišo na trgu Piazzale Roma, kjer je, seveda močno povečana, še danes. Leta 1930 so prvič pripravili glasbeni festival sodobne glasbe, leta 1932 pa je vrata odprl ugledni filmski festival Mostra d`Arte Cinematografica, ki v mesto v laguni še danes privablja številne obiskovalce in filmske zvezdnike. Letnice, ki jih omenjamo, sodijo že v čas fašizma. Novi totalitarizem se v Benetkah ni odrazil tako močno, kot v drugih velikih italijanskih mestih. Nekaj sledov je ostalo le v arhitekturi mesta, kajti fašisti večine velikopoteznih in bombastičnih načrtov novih stavb in drugih urbanističnih posegov na srečo niso uspeli uresničiti.

2. svetovna vojna je v mestu do kapitulacije Italije minila razmeroma mirno. Ko pa je Mussolini konec septembra 1943 ustanovil svojo groteskno državo, imenovano, Italijanska socialna republika (Repubblica Sociale Italiana), miru ni bilo več. V Benetkah so se namreč naselili nekateri uradi te tvorbe, od vsepovsod so se v mesto, v katerem je samo v starem jedru sredi lagune že živelo več kot 100.000 ljudi, zlili še tisoči beguncev, prišli pa so tudi mnogi Nemci, tako da se je poleti leta 1944 v Benetkah gnetlo že 200.000 ljudi. Razlog je bil preprost: vsi so vedeli, da zavezniki lagunskega mesta zaradi njegovih enkratnih kulturno-umetniških dragocenosti ne bodo bombardirali ali neposredno napadli. Edini resnejši incident je bil zelo spretno in natančno izveden bombni napad zavezniških letal strmoglavcev marca leta 1945 na nemške topniške baterije v pristanišču. Zadeva je bila v celoti gledano po italijansko operetna: radovedni Benečani so hitro opazili, da jim zaradi natančnosti napada ne preti nobena nevarnost, in so množično pohiteli na bližnje strehe prodajat zijala.

Zgodovina mesta po 2. svetovni vojni je predvsem čas množičnega turizma in nenehnega boja ljudi proti vse bolj onesnaženem morju in pogrezanju beneških stavb vanj. Predlogov, kako zavarovati Benetke pred propadanjem, je bilo v minulih desetletjih mnogo, toda dejanskih ukrepov je malo oziroma premalo. Toda, to je že druga zgodba.