Bitka pri Finikosu

Po Oktavijanovi zmagi v pomorski bitki pri Akciju leta 31 pred našim štetjem, ki smo jo obdelali v prejšnji številki, je v rimskem imperiju napočilo slabih 300 let dolgo obdobje miru. S cesarjem Dioklecijanom (vladal je od leta 284 do leta 305) pa se je začela nova doba: rimska država se je razdelila na dva dela: zahodni polovici je zavladal Maksimijan, vzhodni pa Dioklecijan. Res je cesar Konstantin po letu 324 rimsko državo spet združil, toda to je bila le medigra, kajti po smrti cesarja Teodozija I. Velikega leta 395 je imperij dokončno razpadel na zahodni del pod cesarjem Honorijem in vzhodni del, ki mu je zavladal Arkadij. Zahodno cesarstvo je po krvavih vpadih Hunov in Germanov dokončno propadlo leta 476 in tradicijo nekdanje skupne rimske države je tedaj prevzelo Vzhodno rimsko ali Bizantinsko cesarstvo.

Ta velika politično-upravna tvorba je leta 565, ob koncu vladavine cesarja Justinijana I., obsegala ozemlje od današnje Srbije in Bolgarije na zahodu, do Turčije, Sirije, polotoka Sinaja in sedanjega Naserjevega jezera na jugu Egipta. Toda po Justinijanovi smrti so dolgotrajne vojne s Perzijci to veliko državo zelo oslabile, to pa se je zgodilo prav na prehodu v 7. stoletje, v katerem se je morala spopasti z novo veliko nevarnostjo, ki je prihajala z vzhoda – z Arabci.

Mohamed (rojen okrog leta 570, umrl 632), ustanovitelj islama, je v kratkem času na Arabskem polotoku ustvaril učinkovito in z versko gorečnostjo prežeto vojsko, ki je začela prodirati proti zahodu in severu ter osvajati nova ozemlja. Zato je Bizantinsko cesarstvo takoj postalo njen največji nasprotnik. Med Arabci in Bizantinci se je razvilo neusmiljeno bojevanje za dobesedno vsak meter ozemlja, ki je trajalo devet stoletij, vse do leta 1453, ko so Arabci zavzeli Konstantinopel (današnji Istanbul oziroma Carigrad) in s tem dokončno in za vedno uničili Bizantinsko cesarstvo.

Arabci so Bizantince že takoj na začetku presenetili. Četudi so prihajali iz puščave in so bili predvsem vešči kopenskega vojskovanja ter so v prvem obdobju prodirali po kopnem, so se nenavadno hitro učili: v kratkem času so zgradili veliko ladjevje in spoznali pravila pomorskega bojevanja. Zgledovali so se prav po izkušenih Bizantincih in izdelali ladje, podobne njihovim dromonom: to so bila razmeroma nizka plovila, dolga med 30 in 50 metrov, široka pa od 5 do 6 metrov, s 100 vesli v dveh vrstah na vsakem boku. Te ladje so ob polni obremenitvi veslačev v boju dosegle hitrost nekako 7 vozlov, a zaradi nizkih bokov niso bile primerne za razburkano morje.

Arabci so med vladavino svojega tretjega kalifa Osmana (634-656) pod vodstvom državnega namestnika v Siriji in izjemno sposobnega vojskovodje Moavije leta 649 zavzeli Ciper. Ta dogodek pomeni začetek njihovega intenzivnega pomorskega osvajanja v Sredozemlju. Že leta 652 je Moavija z 200 ladjami napadel Sicilijo, potolkel bizantinske čete in izropal otoška mesta. Toda to seveda takrat ni bila glavna smer arabskih napadov, ampak bolj vojaško-pomorska vaja. Veliki cilj arabskih napadov je bil po volji Osmana namreč močno utrjeno cesarsko mesto Konstantinopel. Moavija je skrbno načrtoval napad nanj: takoj po osvojitvi Cipra je dal zgraditi novo, precej večje ladjevje. V letih 653 in 654 je napadel in izropal otoke Rodos, Kos in Kreto, v okviru teh vojaških operacij pa je potem prišlo do odločilne pomorske bitke pri Finikosu. Datum tega spopada med bizantinskim in arabskim ladjevjem ni zanesljivo ugotovljen, na podlagi kronološke primerjave pa je do njega najverjetneje prišlo avgusta 654.

Takrat je v Bizancu vladal cesar Konstans II. Ko je izvedel za premike arabskih ladij, je izplul z vsem bizantinskim ladjevjem, ki štelo več kot 600 plovil, v glavnem dromonov. Arabci so imeli nekaj več kot 200 ladij. Zgodovinski viri o poteku same bitke so številni, a precej nejasni in med seboj različni. Zanesljivo je, da je bila bitka pred pristaniščem Finikos (gr. Phoinikos, zdaj Finike) na obali današnje turške pokrajine Antalija v Mali Aziji.