Bitka pri Korčuli

V prelivu med Korčulo in polotokom Pelješcem se je 7. septembra (nekateri viri navajajo tudi datuma 8. in 9. september) 1298 odigrala velika pomorska bitka med beneškim in genovskim ladjevjem. Ta spopad je bil eden od vrhuncev dolgoletne napetosti med močnima sredozemskima mestnima državama Genovo in Benetkami, ki sta vsaka sebi skušali zagotoviti pomorsko premoč v Sredozemskem morju in tako zavarovati donosno trgovino med Orientom, zlasti Carigradom, in Evropo.

Ozadje

V 11. stoletju so tri mesta, Benetke, Pisa in Genova, že naglo gradila svoja ladjevja. Veliko spodbudo njihovemu razvoju so pomenile križarske vojne, saj so si ladjarji takrat s prevozi blaga in čet zagotovili izredne dobičke, bodisi v denarju bodisi v obliki oporišč in raznih olajšav pri trgovanju. Pisa se je morala kmalu ukloniti veliki premoči Genove: po porazu v pomorski bitki pri otočku Meloria blizu Livorna leta 1284 se je začel zaton Pise kot pomorske in trgovske sile. Odslej je v zahodnem Sredozemlju gospodovala Genova, v vzhodnem pa Benetke.

Genova je nadvse uspešno trgovala s Španijo in na njeni obali imela več pristanišč. Prav tako si je prisvojila strateško pomemben grški otok Hios ter zgradila več utrjenih postojank na obali Črnega morja in ob Evfratu. To pa še ni bilo vse: začela je ogrožati tudi beneško prevlado v vzhodnem Sredozemlju in na Jadranskem morju. Sredi 13. stoletja je poskusila Ancono spremeniti v svojo postojanko, ki naj bi tekmovala z Benetkami. Zato se je leta 1257 začela prva genovsko-beneška vojna, v kateri je Genova med drugim leta 1261 bizantinskemu cesarju pomagala ponovno zavzeti Carigrad. Za nagrado je dobila številne trgovinske ugodnosti, ki so jih dotlej imele Benetke. Leta 1264 so Genovčani blizu Valone na jugu Jadranskega morja zajeli več beneških ladij z bogatim tovorom, Benečani pa so nato svoje trgovske ladje zavarovali z vojnimi ladjami in se za žaljivo izgubo ladij pri Valoni maščevali leta 1266, ko so pri Trapaniju hudo porazili genovsko ladjevje.

Druga vojna med Genovo in Benetkami se je – spet zaradi trgovinskih interesov – začela leta 1294 s hudim porazom beneškega ladjevja v bitki pri Ayasu (it. Laiazzo) pred kilikijsko obalo v Mali Aziji. Leta 1297 so Genovčani z ladjami vdrli v Jadransko morje, da bi prekinili beneške pomorske zveze, a so jih Benečani zavrnili. V Genovi so se zato temeljito pripravili in naslednje leto v Jadransko morje poslali 65 vojnih ladij, ki jih je vodil sposobni admiral Lamba Doria iz stare ugledne genovske rodbine.

Galeja: šest stoletij glavni tip vojne ladje

Pri Korčuli jih je čakalo 95 beneških ladij pod poveljstvom admirala Andrea Dandola. Na obeh straneh je bilo glavno plovilo galeja, vojna ladja, ki je več kot šest stoletij – nekako od križarskih vojn do sredine 18. stoletja – prevladovala na Sredozemskem morju. Zato nekaj besed o njej. Galeja se je razvila iz antičnih plovil, predvsem iz grške bireme, torej ladje z dvema vrstama vesel na vsakem boku. V srednjem veku je dobila končno podobo: ozek, eleganten samostojen trup (trup velike galeje je bil dolg od 45 do 50 m, širok pa le od 7 do 8 m) z lahko pravokotno nadgradnjo na obeh straneh, v kateri so bile klopi za veslače. Vesla so bila dolga do 13 metrov, ob vsakem pa so sedeli trije veslači. Na premcu je bila oborožitev: sprva metalci kamenja, potem pa cevi za gorljivo zmes, za tako imenovani »grški ogenj«, in preprosti topovi. Na krmi je bil prostor za častnike. Na galeji je bilo povprečno 200 veslačev in 50 vojakov, častnikov in topničarjev. Galeja je bila vojna ladja, izvrstna za pogon z vesli (dosegla je hitrost 7 vozlov), a slaba za jadranje. Zaradi plitvega ugreza in nizkih bokov je bila primerna le za razmeroma mirno Sredozemsko morje, za oceansko plovbo pa ne.