Bitka pri Visu leta 1866

Srednjejadranski otok Vis ima dolgo zgodovino. Zaradi izjemnega strateškega položaja je z otoka mogoče nadzirati ves promet po Jadranu, zato so se zanj bojevali že Rimljani in Iliri, potem Hrvati, Avstrijci in Benečani, pa še Francozi in Angleži. Po dunajskem kongresu leta 1815, na katerem so potegnili črto pod Napoleonov padec, in po novem, v resnici pa spet po starem uredili Evropo, je Vis pripadel avstrijskemu cesarstvu; to je dobilo tudi dragocene Benetke z arzenali in vzhodno jadransko obalo do Boke Kotorske in Bara. Ustvarjeni so bili pogoji za razmah ladjedelništva in razvoj pomorskega prometa, ki dotlej v Avstriji nista bila posebej močna. Tako so v ladjedelnici v Kraljevici januarja 1836 splovili Mario Anno, prvo vojno ladjo avstrijskega cesarstva na parni pogon. Z novimi ladjami in izgradnjo pristanišča na Reki je promet po Jadranu oživel.

Prva vojna za italijansko združitev je v letih 1849 in 1849 z vstajo v Benetkah Avstrijcem povzročila na morju precej škode, po drugi strani pa pripomogla k spremembam, ki so šele omogočile pravi razvoj njihove mornarice. Do tedaj je bilo namreč njihovo glavno vojno pristanišče v Benetkah, na ladjah pa so bili večinoma italijanski mornarji. Ko je prišlo v Benetkah do vstaje, so skoraj vse ladje z moštvi prestopile na italijansko stran. Avstrijci so spoznali ranljivost svojih sil in kljub temu, da so čez čas uporne Italijane spet spravili v red, jim je postalo jasno, da potrebuje njihova mornarica zanesljivejše poveljstvo in mornarje, zlasti pa varno glavno oporišče. Najeli so sposobnega danskega admirala Dahlerupa in mu zaupali reorganizacijo vojne mornarice. Dahlerup je najprej predlagal za novo oporišče Pulj; tam so hitro namestili potrebne naprave, potem pa se lotili izgradnje ladij. Dahlerup je po vzoru severnjaških mornaric reorganiziral tudi častniški zbor in posadke: namesto italijanskih častnikov je zaposlil Hrvate iz trgovske mornarice ter Nemce in severnjake. Tudi sestava posadk se je močno spremenila: med mornarji so zdaj prevladovali Hrvati, bilo pa je vendarle še precej Italijanov, pa tudi kakšen Čeh in Madžar se je našel vmes. Tako ni čudno, da je sodobni kronist to nenavadno mešanico opisal takole: »Na ladjah avstrijske mornarice so v lepem vremenu poveljevali v nemškem, na razburkanem morju pa v italijanskem jeziku. Med nevihto je bilo slišati samo hrvaščino«. Mladi cesar Franz Jožef I. je napravil dobro potezo s tem, da je leta 1854 brata Maksimilijana imenoval za glavnega poveljnika vojne mornarice, ta pa je napravil še boljšo, ker je hitro ugotovil velike sposobnosti mladega kapitana Wilhelma Tegetthoffa, rojenega v Mariboru leta 1827, in poskrbel za njegovo napredovanje.

Avstrija se je morala sredi 19. stoletja soočiti z nastankom dveh novih velikih držav, Nemčije in Italije. V obeh primerih je to rojstvo poseglo v državno tkivo cesarstva in posledica so bile bitke. Odločilno je bilo prav leto 1866, ko je prišlo do spopada med Prusijo in Italijo na eni in Avstrijo na drugi strani. Avstrija je 24. junija v bitki pri Custozzi sicer premagala italijansko vojsko in s tem za nekaj časa stabilizirala položaj na jugu, toda že 3. julija je v boju s Prusi pri Kraljevem Gradcu na Češkem doživela katastrofalen poraz. Italijani so presodili, da je napočil trenutek za napad na oslabljene Avstrijce, kajti želeli so prevzeti nadzor nad celotnim Jadranskim morjem.