Bracera in barkin

Bracera in barkin

Tradicionalna plovila istrske obale - (VII)

AVTOR Slobodan Simič-Sime
FOTO Slobodan Simič-Sime

Manjša, vitka, ribiška in športna plovila bomo za nekaj časa pospravili in se v naslednjih nadaljevanjih posvetili »težkašem«, namenjenim prevozu večjih količin tovora v oddaljena jadranska mesta. Pri njih bi le težko hvalili elegantnost in slokost linij, nedvomno pa lahko izpostavimo njihovo moč in trdnost. Najbolj razpoznavni tovrstni plovili v zgodovini tradicionalnega ladjarstva Istre sta zagotovo barkin, ki je bil dokaj enakomerno razširjen po vsej vzhodni obali Jadrana, in njegov močnejši brat Bracera, ki je bil značilen za določena področja. Eden vodilnih centrov, kjer so izdelali nadvse veliko bracer in jih tudi uporabljali, je bil Koper.

Kakor običajno, ima vsak tip plovila, ki je bil v uporabi več stoletij, nekaj različic. Tudi bracera ni izjema. Razen redkih in manjših ribiških bracer, v severnem Jadranu imenovanih tudi taneko, so dalmatinski škveri izdelovali dalmatinsko različico bracere, istrski pa istrsko bracero, ki se je precej razlikovala od dalmatinske. Značilno zanjo je bilo, da ni imela tako »jajčaste« oblike kakor dalmatinska, pač pa je imela boke na določeni dolžini skoraj ravne – vzporedne. Tudi dno je bilo veliko bolj ploščato. Imela je le pohodne bokaporte in pravokotno krmno ašto (statvo). Značilne ograjice na krmi ni imela. Našteli bi lahko še mnogo razlik med tema dvema, v Jadranu močno prisotnima bracerama, vendar pa je še več skupnih značilnosti. V splošnem pa velja naslednje: bracera je bila močna, prostorna, enojamborna barka, namenjena predvsem za prevoz grobega tovora dolžine do 15 metrov. Za upravljanje je bracera že potrebovala nekaj članov posadke. Na severnem Jadranu je najpogostejše prevažala pesek, kamen, apno, premog, les in drug gradbeni material. Srečujemo jo po vsem Sredozemlju, vendar pod različnimi imeni in z manjšimi lokalnimi značilnostmi v obliki in konstrukciji. Njen izvor je tako kot pri drugih barkah, ki so se že pred stoletji uveljavile, težko natančno in enoznačno določiti. Hrvaški raziskovalci se naslanjajo na povezavo med imenoma otoka Brač in bracera, drugi povezujejo ime z njeno velikostjo, ki omogoča dobro upravljanje z vesli, ročno (con braccia) tako v bonaci, kakor tudi pri manevriranju v pristanišču, tudi če je natovorjena, tretji zopet z nečim »tretjim«.

Natančen izvor bracere, kakor tudi njene predhodnike, je težko natančnejše določiti, zaradi svoje oblike in konstrukcije pa jo nedvomno lahko uvrstimo vsaj v 17. stoletje.

Bracero so zaradi njene moči in vzdržljivosti tovorili tudi na palubi, dokler ni prišlo morje do roba palube. Na naši obali so bracere izdelovali v piranskih in koprskih škverih. Med vojnama so jih nehali izdelovati.Danes na naši obali pluje nekaj bracer in vsaj dve med njimi sta izdelani v starih piranskih škverih in predstavljata izredno tehnično ladijsko dediščino. Vse imajo seveda vgrajene motorje in so večinoma namenjene turističnim prevozom.

Barkin

Barkin je bil po obliki podoben braceri, le da je bil manjši in je vedno imel le enodelni jambor, na katerega se je dvigalo latinsko jadro. Šele proti koncu njegove dobe, nekje v drugi polovici 19. stoletja, nekateri začnejo uporabljati trapezno jadro tudi na barkinih. Latinsko jadro je bilo preprosto in lažje za dviganje in prenašanje, saj je imelo le en, resda nekaj daljši penon. Jadro je potrebovalo manj manevrskih vrvi in ga je obvladoval en jadralec, pri nekaj večjih barkinih pa največ dva dovolj spretna jadralca. Kljub temu, da je latinsko jadro preprostejše, je z njim težje jadrati, kakor s trapeznim, ki ga je zato nadomestil.

Barkini so bili pravšnje velikosti za prevoz majhnih količin blaga po okoliških obmorskih mestih. Uporabljali so ga za prevoz različnih dobrin, v času solne sezone pa je bil nenadomestljiv kot solinsko plovilo zaradi svoje priročnosti, majhnega ugreza, konstrukcije, velikega bokaporta, štive in podobnega.

Ogrodje barkina je bilo tako kot pri braceri iz hrasta ali murve, oplata, tako zunanja kot notranja, pa pretežno iz kakovostne borovine. Prav ogrodje, ki je bilo lažje in ni imelo utrjenega premčnega ali krmnega koša ter ni imelo tolikih vzdolžnih utrditev, je tisto, ki najboljše loči barkin od bracere.