Bragoc

Bragoc je najbolj znana velika tradicionalna ribiška dvojambornica severnega Jadrana. Namenjen je bil izključno ribolovu, tudi daleč od svojih obal, vse tja do sredine Jadrana. Najpogosteje je za lov uporabljal različne mreže, ampak zelo pogosto je bil »specializiran« tudi za lov na rake in školjke. Bragoc je zelo staro ribiško plovilo, zato se je skozi čas razvilo kar nekaj podtipov. Med najbolj znanimi so beneški bragoc, bragoc za visoko morje, nekaj je bilo tudi bragocev s kobilico, pa tako imenovani »mešani« bragoc in drugi. Za našo obalo sta bila značilna predvsem dva tipa bragocev, kioški bragoc, za katerega že samo ime pove, da prihaja iz Chiogge, in seveda istrski bragoc. Čeprav imamo torej podtip bragoca, ki je bil specifičen na naših obalah, pa je tradicionalno plovilo naše obale ostal veliko pogostejši kioški bragoc, ki so ga izdelovali tudi v naših škverih. Na splošno so bili »Čožoti«, kot so imenovali ribiče iz Chiogge, znani in odlični, občasno tudi dokaj agresivni ribiči, ki so se podajali s svojimi bragoci ne le po severnem Jadranu, ampak tudi na preostale dele Jadrana.

Na splošno je bragoc eno najlepših in najbolj barvitih ribiških plovil. Ne le zunanja, tudi notranja stran premca in krma so bili poslikani, kakor tudi jambori in seveda jadra. Predvsem bogatejši »Čožoti« so radi poslikavali svoje bragoce. Svoj čas so bili slikarji, ki so poslikavali te barke, zelo cenjeni in iskani.

Ogromna jadra so barvali z naravnimi morskim spužvami in velikimi čopiči z naravnimi barvili, dobljenimi iz raznoterega lubja, prsti ali česa podobnega. Jadra je bilo potrebno kar pogosto barvati in s tem zaščititi, saj so jih sonce, veter in dež vztrajno »bledeli«.

Obstajal je tudi bragoc z enim jamborom, imenovan bragocet. V splošnem so bili malce manjši od dvojambornih bragocev. Njihova posebnost je bila v tem, da jih je bilo lažje upravljati, torej niso potrebovali obsežnejše posadke. Navtične lastnosti bragocetov, obnašanje na morju in način manevriranja je bil podoben kakor pri topih. Jambor je bil na krmi, vendar bližje sredini, kakor je krmni jambor bragoca. Površina trapeznega jadra pa je bila precej manjša od krmnega trapeznega jadra bragoca.

Bragoci so bili najpogosteje dolgi med 9 in 15 metri in na naših obalah smo srečevali prav vse, vključno z velikimi 14- in 15-metrskimi. Za upravljanje je potreboval vsaj tri izkušene člane posadke. Bragoci so za seboj redno vlekli tudi kaič.