Budva in Sveti Stefan

Kako je Črna gora prišla do morja?

Pregledali smo že zgodovino Hercegnovega in Boke Kotorske, najbolj znanega območja črnogorskega primorja, a o tem, kako je Črna gora pridobivala morsko obalo, nismo zapisali še ničesar. Preden se posvetimo preteklosti Budve in Svetega Stefana, si zato v grobih potezah oglejmo, kako je do tega prišlo. Ozemlje današnje Črne gore brez primorja je dolga stoletja sodilo v državno tvorbo, imenovano Zeta, ki je bila podložna najprej Bizantincem, potem več srbskim vladarjem, nato pa je prišla v okvir turškega imperija. Ko so jo leta 1439 prvič osvojili Turki, je današnje črnogorsko primorje pripadlo Benetkam. Sledilo je spet več stoletij bojev Črnogorcev s Turki; v začetku 18. stoletja so se Črnogorci povezali z Rusi, ki so že takrat kazali zanimanje za izhod na toplo morje. Črnogorci so se, kot smo omenili v pregledu zgodovine Boke Kotorske, posebej trudili, da bi dobili ta zaliv, ki je z mirovnim sporazumom v Bratislavi leta 1805 pripadel Francozom, toda kljub pomoči ruskih ladij jim to ni uspelo. Šele leta 1813, ko se je francoska oblast končala, so prodrli v Hercegnovi, Kotor in Budvo ter razglasili združitev Boke in Črne gore. Toda navdušenje se je hitro poleglo: s sklepom dunajskega kongresa leta 1815 je primorje z Boko dobila Avstrija. Še leta 1856 so južne meje Črne gore tekle nad vzhodno obalo Boke Kotorske in po grebenih nad Sutomorom (it. Spizza) in Barom (it. Antivari). Novo obdobje se je začelo junija 1876, ko sta vladi Črne gore (ta je od 1859 dejansko obstajala kot ozemeljsko zaokrožena država, četudi formalno ni bila priznana) in Srbije napovedali vojno Turčiji. Črnogorci so po zmagah zasedli med drugim Bar in Ulcinj na obali. Na berlinskem kongresu je Črna gora uradno dobila več kot 5.000 km2 novega ozemlja, med drugim mesto Bar in prostor okrog njega, leta 1880 pa še Ulcinj ter ozemlje do južne mejne reke Bojane. Leta 1910 je bila razglašena kraljevina Črna gora, ki je sodelovala v balkanskih vojnah in bila v 1. svetovni vojni zaveznica antante. Takrat se je njeno primorje razširilo do približno današnjih razsežnosti, saj je prevzela obalno območje do Hercegnovega na severu.