Dnevnik zadnje plovbe

To je začetek Dnevnika zadnje plovbe in ni bil še nikjer objavljen.

(Ladijskega dnevnika za leto 2007 na jadrnici niso našli, zato se začne s 1. januarjem 2008)

15. dan, 1. januar 2008

Barka skače kot besna kobila (1.00 zjutraj). Sem in tja je kratka plohica.

Zjutraj še vedno skače in ni razpadla. Pomijem posodo.

Začelo je puščati pri vijaku nad sedežem. Kar ni novost. »Izpumpal« vodo – minimalno. Ta električna črpalka je zlata vredna.

Lep pogovor po kratkovalovni postaji s Helmutom in Christianom. Kmalu bomo poskusili vzpostaviti zvezo tudi v popoldanskem terminu. S Christianom je šlo danes nekoliko slabše.

Plošča na vetrniku je tam, kjer je pritrjena, močno zarjavela. Moram jo pobarvati v prvi bonaci, če ne bo odpadla.

Veter je iz neugodne smeri, pa še za 7 Bf ga je. Odnaša me proti jugu.

Dopoldan si za malico umešam štiri jajca. Procedura. Vsako je treba preizkusiti, če ne smrdi. Eno gre čez krov.

Zvečer po skedu pogledam ven … Bliska se v oblaku, ki ga nosi nad Lunatic. Presneto … To so stari strahovi … Razdrem embalažo od nove radijske postaje IC 718, izpraznim pečico, nato pa dam vanjo IC 718 + GPS-i + kabli + EPIRB … Vse gre v pečico in tam naj bi bilo varno pred strelo …

Ko to pišem, občasno val udari v bok. Vse se stresa in zavibrira …

16. dan, 2. januar 2008

Za menoj je zelo slaba noč. Barka je drvela proti NNE, kar ni v redu. Zjutraj, ko sem bil že na 39°23` S, so ob barko nabijali valovi, kokpit je bil včasih kar dobro zalit in v morje sem spustil celo vrv (2 x 100 m). Nato je barka začela pluti mirno in počasi. Znosno, brez vsakega zalivanja in nabijanja. Zamorjen sem in pobit. Celo apetita nimam. Me pa vsaj glava ne boli.

Čevlji so nekoliko mokri, nogavice tudi. Vse se suši kar na nogah. Ponoči je bil problem, ker je bila barka nagnjena v napačno smer in me je hotelo vreči iz postelje, kljub zaščitnim pasovom.

Otožno, žalostno, zajebano … Nosi me v napačno smer.

Edino, kar je še v redu, je dobra hrana. Juhice … Kako je bilo na Indijskem oceanu lažje … Vsaj na začetku do Avstralije.

17. dan, 3. januar 2008

Navsezgodaj ob 4.45 se veter obrne, in sicer z močjo 3 Bf. Začne se mukotrpna telovadba. Iz morja vlečem vrvi. Pustim le deset metrov črne in varnostno dolžino bele vrvi.* Nato razvijem jadra in barka zapluje v pravo smer. Razpoloženje se popravlja …

Če sem zjutraj z vrvmi telovadil prisilno, sem popoldan telovadil po lastni volji. 340 poskokov in razgibavanje.

Opoldne želim z desalinizatorjem proizvesti vodo, vendar v rezervoar priteka le malo vode, čeprav je energije dovolj. Preverim vhodni dotok slane vode. Skozi ventil na trupu brizga, torej je OK. Potem očistim s krtačko filter in deluje. Prej sem napolnil en rezervoar z morsko vodo in preveril, če črpa preko notranjega vhoda. Ker je tudi to v redu, je očitno problem v dotoku vode. Hvala bogu, tokrat deluje!

Potem se lotim limon in čebule, skladiščene v straniščnem prostoru. Veliko gnilega gre čez krov. Knjige in vse drugo iz straniščnega prostora sušim na toplem in močnem soncu.

Ob 16.30 imam pogovor s Helmutom in Christianom. Slišnost je odlična z obema. Oglasi se še moj sin in neki Nemec z barke s Fidžija.

Zvečer skrajšam jadro na drugo kratico, nato pa imam pogovor z Brankom, vendar se zaradi slabe slišnosti težko razumeva. Ker je ponoči napovedana fronta, sem zvečer v morje dodal deset metrov vrvi na vsaki strani, glavno jadro pa skrajšal na tretjo kratico. Spat!

18. dan, 4. januar 2008

do Horna 4.400 milj

Ponoči ob 3.20 se zbudim in fronta ravno prehaja. Še dobro, da sem zvečer zmanjšal površino jader. Ko se umiri, ostane še za 6 do 7 Bf vetra. Po zajtrku dodam genovo, obrnem bolj proti vzhodu in grem še malce zadremat.

Na barki se ponavlja staro škripanje na desnem boku, kjer je po dolžini počena lestev od pohištva. Sedaj se je pojavilo še škripanje na levi strani … Presneto, mi bo barka razpadla? Skušal sem odmetati hrano in prtljago, da bi ugotovil, kje natančno barka škripa, vendar nisem bil uspešen. Pred nekaj dnevi je škripalo zadaj pod kokpitom. Bil sem ves nervozen, sedaj pa tam končno ne škriplje nič več. Presneto, vedno so neki strahovi … Krmilo, vrvi, konstrukcija … Najboljše, da vse to preslišim. Naprej!

Nogavice so strgane, hlače od trenirke so strgane … Bom čez pol leta sploh imel še kaj za obleči?

19. dan, 5. januar 2008

do Horna 4.302 milj

Spal sem odlično. Sanjal sem, da sem bil na Tolminskem in gledal, kako za zabavo turistov `obglavljajo` Turka. Pri tem so uporabili svinjsko glavo in `igralec` je po treh poskusih dobil zastonj zrezek. Nato so se odločili, da bodo ta `obred` prepovedali. Bil sem jezen, ker se mi je zdelo, kot da so začeli popuščati zaradi čedalje večjega `evropejstva` Turkov.

Popoldan sem pripravljal vijake za pritrditev natezalca na ciranoju*. Tisto debelo jeklenico je treba zamenjati. Lahko poči ali se zvije ob nepravem času.

Veter je včasih malo močnejši (5 Bf), včasih slabši (od 3 do 4 Bf), včasih je malo dežja … Pogosto stojim na vhodu pod kabino, meditiram, se pogovarjam sam s seboj, držim nekomu govoranco ali se pogovarjam s svojo ženico.

Zvečer veter obrne z zahoda. Nekaj časa uravnam jadra in avtopilot. Končno je smer stabilna in barka pluje v pravi smeri. Začelo je iti na bolje. Celo z zdravjem je vedno boljše. Tudi z ramo.

Marsell je povedal, da je v Sloveniji mraz. V Piranu dežuje, pred dnevi je bila poledica in strme ceste na Markovcu so začeli celo posipati.

20. dan, 6. januar 2008

do Horna 4.195 milj

Spal sem mirno. Vetrnik je ponoči malce `tulil` zaradi močnega vetra.

V kabino se sliši podiranje valov. Ko pogledam ven, sem nad valovi kar impresioniran. Najvišji so visoki od 5 do 6 metrov in se krepko podirajo. Barka pluje preveč proti severu, zato odvzamem eno luknjo na ciranoju, da gre v pravo smer. Sedaj je boljše. Jutri ne smem zaiti preveč na sever.

Za zajtrk si pripravim veliko konzervo džuveča … Dodam olivno olje in špagete. Rok trajanja je konzervi potekel že leta 2005 …

Volnena kapa je preohlapna in mi zato nenehno pada z glave. Dodal sem ji vrv, s katero nisem vedel, kaj početi. Zavezal sem jo po arabsko in deluje. Kapa sedaj solidno `sedi` na glavi.

Okrog 7. ure zjutraj skozi oblake celo pokuka sončece … Kako je lepo, ko sije sonce … Stojim na stopnicah v kabini, skozi glavo pa mi teče tisoč misli, medtem ko domišljija valovi kot valovi, ki jih gledam … Zalotim se celo v trenutku, ko ne mislim na nič … Le oko sledi valovanju morja in z njim valovijo misli …

Barka pluje rahlo proti severu, tam je manj vetra. Potrebujem zatišje, da lahko prebarvam krilo vetrnika.

21. dan, 7. januar 2008

do Horna 4.112 milj

Vsak varen kotiček, kjer se stvari ne kotalijo zaradi nihanja barke, je treba izkoristiti. V predalih nad štedilnikom je vse mogoče. Med, jajca, juhe, čaji, pekoče paprike v kisu, prepečenec, vitaminske tablete, gobica za pranje posode in še in še. Kartonske škatle za jajca služijo kot nekakšno mašilo, ki preprečuje udarce in kotaljenje. V vedru za smeti je tudi dobra čebula. Tam je na varnem … Še dobro, da me je Andrej v Taurangi odpeljal v trgovino s plastičnimi posodami. Kar nekaj sem jih kupil in sedaj so polne in lepo privezane.

Nogavice se trgajo. V načrtu sem namreč imel ene nogavice na mesec, ene spodnje hlače na mesec … Sicer pa, ko bom v tropih in v bližini Azorov, nogavic niti ne bom potreboval. Tudi večji del Indijskega oceana ne. Ene spodnje hlače na mesec? To bom smrdel … Težave bodo s trenirkami. Eno sem že strgal. Hvala bogu, da imam na barki dovolj sukanca in igel.

Spet sem našel kar nekaj gnilih limon in jabolk. Gnijejo tudi jajca, ki sem jih vzel iz nove škatle. Kmalu se bodo začela spreminjati v klopotce. Moram jih hitro pojesti.

Od jugovzhoda se včasih privalijo od 3 do 4 metre visoki mrtvi valovi*. Nekje mora močno pihati.

Barka v modro neskončnost hiti,

misel mi v hiško domačo leti …

Začnem z barvanjem krila vetrnika, ki ob palici, ki ga drži, že močno rjavi. Bal sem se, da bo odpadlo, pa je osnova še zelo trdna. Pobarvam, fotografiram, nato pa med prestopanjem z vrhom čevlja zadenem vedro, v katerem je pločevinka z barvo, ki se polije … Svinjarija. Po desetih minutah dela sledita dve uri čiščenja. Trošim dragoceni aceton in papirnate brisače … Dno kokpita pa je še vedno zasvinjano. Moje roke se bodo že »odsvinjale« same, s čevlji pa bo šlo nekoliko težje …

22. dan, 8. januar 2008

do Horna 4.047 milj

Današnji šibkejši veter sem dobro izkoristil!

Opravljeno:

1. Pobarval sem krilo vetrnika z belo barvo. Do Horna tega ne bo treba več ponoviti.

2. Z ograje sem snel »šponar«, ki ga bom uporabil na ciranoju. Z rdečo vrvico in dvema gambetoma sem utrdil spodnjo vrv ograde nazaj.

3. Namestil sem »šponar« namesto zvite jeklenice na cirano. Preizkusil in snel sem »avtohelm«. Dela odlično.

4. Očistil in usposobil sem oba velika vitla.

5. Namazal sem argolo z jedilnim oljem.

Ob 14. uri je bilo vse narejeno in pospravljeno. Super!

Žal mi je med nameščanjem »šponarja« padel desetmilimetrski ključ v morje. Bedak! Moral bi ga imeti privezanega na roko. K sreči sem našel še enega, tako da imam zdaj še dva desetmilimetrska ključa, ki sta poleg dveh trinajstmilimetrskih najvažnejša. Medtem ko sem delal, se je na vetru sušila zmočena knjiga Naufragé Volontaire Alaina Bombarda. Sedaj pa sem že močno lačen.

Po vsem opravljenem delu se spomnim, da nisem pregledal zadnjega prekata. Še to! Pa tako sem že lačen. Odprem prekat in v njem najdem veliko plastično škatlo, polno krasne čebule, in južnoafriško jeklenko plina. Jeklenko odnesem v kabino in jo dobro očistim. Sedaj bo v straniščnem prostoru na varnem.

Medtem ko sem premeščal škatle z orodjem, sem našel pokrov od soli in svoj že odpisani najboljši nožek! Od sreče sem kar vzkliknil:

»Mami, a veš, da sem našel moj najboljši nožek?!«

Ne vem, toda vzklik je bil tako od srca, da ga je mogoče celo slišala.

23. dan, 9. januar 2008

do Horna 3.957 milj

Ob 12. uri je vetra malo (od 2 do 3 Bf), zato vklopim »avtohelm«. Iz morja potegnem obe vrvi, razen petnajstih metrov varnostne dolžine. No ja, 90 milj sem od včeraj le preplul. Kar dobro.

V eni vrečki je veliko limon zgnilo. Čez krov! Na žalost. Varčujem, namesto da bi jih jedel.

Po opoldanski navigaciji sem generalno karto južnega Pacifika na deski obrnil. Sedaj je pred menoj `praznina` – Tahiti in Markizi so približno 1.500 milj višje na severu. Pomembno je, da pred menoj ni nobene plitvine in nobenega grebena.