Franco Cossutta in Ribiški muzej Tržaškega primorja – 1. del

Franco Cossutta in Ribiški muzej Tržaškega primorja – 1. del

AVTOR Karmen Stanovnik
FOTO Karmen Stanovnik

 

Franca Cossutto sem prvič srečala na enem izmed dogodkov v Pomorskem muzeju Sergej Mašera v Piranu. Je človek, ki ga moraš opaziti. Zaradi njegovega ponosa, ki ga izžareva že od daleč. Takoj, ko z njim spregovoriš le nekaj besed, postane jasno, od kod ga črpa. Ob osebni predstavitvi namreč takoj poudari, da on ni zamejec. Ker bi bili potem mi, ki živimo znotraj meja, »domejci«. Ne, on je Slovenec. Tržaški Slovenec. In takoj nato z enako vznesenostjo pove, kako bogato 1.000-letno pomorsko zgodovino imamo Slovenci, pa se tega sploh ne zavedamo. Je predsednik Kulturnega društva Ribiški muzej Tržaškega primorja, ki že desetletja poskuša Slovencem približati našo pozabljeno pomorsko zgodovino, katere prvo poglavje se je pričelo pisati s prihodom Slovanov v 6. do 8. stoletju na naše avtohtono območje med Trstom in izlivom reke Timave. Po zaslugi lastne angažiranosti in v večini z lastnimi sredstvi nekaj zanesenjakov iz vasi na kraškem robu bo letos septembra v Križu pri Trstu odprt Ribiški muzej Tržaškega primorja, ki nima samo velikega lokalnega pomena, ampak je pomemben za celo Slovenijo, predvsem pa za tiste, ki imajo radi morje.

Gospod Cossutta, pozna vas veliko ljudi, pa vendar za začetek povejva, kdo je Franco Cossutta in kakšno znanje nosi s seboj?
FC: Rojen sem bil leta 1943 v Križu, ki je bil v preteklosti ribiška vas. Moji starši sicer niso bili ribiči, bili pa so sosedje, zato sem se na ribičijo navezal že v mladih letih. …
…Odločil sem se za Zagreb, kljub temu, da je bil stran od morja in mi jezik ni bil blizu. Omenjena šola je namreč imela zelo dober program in bila ena najboljših na svetu. Ob svoji otvoritvi leta 1919 je bila edina ladjedelska fakulteta v takratni Kraljevini SHS, locirana pa je bila v Zagrebu, ker je bil tam za to primeren kader s smeri matematike, fizike ipd. Njen soustanovitelj je bil Slovenec prof. Leopold Sorta, ki je pred tem svoje znanje nabiral na takratni zelo cenjeni fakulteti v Berlinu, na zagrebški fakulteti pa je predaval šest predmetov. Hrvatje ga danes smatrajo za očeta ladjedelništva. …
…Po diplomi, v začetku 70. let, sem se zaposlil v Ženevi, v enem največjih projektnih birojev za ladje na svetu, v Maierformu. Direktor je bil Slovenec, moj sovaščan iz Križa, ing. Tence Albert. Ukvarjali smo se z zelo kompleksnimi ladjami, s takimi za prevoz tekočega plina, metana. Izračunaval sem vse konstrukcije elementov jeklenih ladij, predvsem za francoske ladjedelnice, ki so prednjačile v izdelavi tovrstnih tipov ladij. Tedaj smo dobili tudi naročilo za največjo jahto na svetu, za Niarchosa, katerega edini tekmec je bil Onassis. Danes to 112-metrsko jekleno jahto še vedno lahko vidite v Monte Carlu. …
…Po prvi naftni krizi leta 1974 je ladjedelništvo naglo padlo, a sem leta 1976 ustanovil lastno podjetje Proteco srl, ki se še danes ukvarja z načrtovanjem ladij, s svetovanjem in tehničnim zastopstvom; naš trg so ladjedelnice in ladjarji v Italiji in bivši Jugoslaviji. …

Vse svoje življenje živite razpeti med dvema narodoma, kulturama, med slovensko in italijansko. Kakšno razliko opazite med njima, glede na to, kako doživljata svojo pomorsko zgodovino in povezanost z morjem?FC: Najprej moramo Slovenci vedeti, kaj smo, kje smo in od kod prihajamo. Ta košček mozaika dokazujemo prav z ribiškim muzejem. Seveda se ne moremo primerjati z Italijani. Krištof Kolumb je bil konec koncev rojen v Genovi, da ne govorimo o tradiciji ladjedelništva v času pred Rimljani, pa o Benečanih, ki zato, da ne bi izdali skrivnosti o gradnji ladij, dolgo časa niso smeli zapustiti svoje domovine. …

Zakaj je bil prvi stik z morjem, prva naselitev Slovanov ob obali, ki se je zgodila v 6. do 8. stoletju prav na tem delu, na območju med Trstom in izlivom Timave? Zakaj naši predniki ob prihodu izza Karpatov niso poselili dela današnje slovenske obale?
FC: Odgovor je zelo enostaven. Italijani nam že takrat niso pustili, da gremo do morja. Visoki kras na področju med Trstom in Timavo sega prav do morja; strma obala zaradi neugodnih življenjskih pogojev ni bila zanimiva zanje in zato jih ta del v daljni preteklosti ni zanimal. Če bi bila obala tu ravna, nas tu ne bi bilo, ker nam Italijani tega ne bi dovolili. Vedno trdim tudi tole: ko je Bog ustvaril svet, je rekel: »Slovencem bomo dali strmo obalo, ker so zelo marljivi. Njim bo že uspelo preživeti.« Če ni pitne vode, če ni možnosti za pristane, kako se boš razvijal? Narava je bila tako tista, ki je poskrbela, ki nam je dala možnost, da smo se ustavili prav tu, da je obala med Trstom in Timavo ostala vedno v slovenskih rokah. Čeprav na 200 metrih nadmorske višine smo Slovenci vedno vztrajali na tem kraškem robu. …

Kdaj so se začeli Slovenci ukvarjati z ribištvom?
FC: V 6. do 8. stoletju, ko so se naši predniki naselili na tem kamnitem, neporaslem območju – šele Avstrijci so ob prihodu naselili bore – brez pitne vode. Pod morjem so le izviri sladke vode ponikalne reke Reke, na morje pa so se ljudje podali zaradi enostavne enačbe: riba=hrana. Potrebovali so hrano. Polj je bilo malo, kot rečeno je na Krasu prevladoval le kamen, tu pa tem je bila kakšna oaza, na kateri so lahko pridelali kakšno žito. Verjetno se najprej lovili z obale s trnkom in kmalu ugotovili da je bilo dlje, kot so šli od obale, več rib. S tem se je porodila želja po plovilu in pojavila se je čupa – arhaično plovilo, iztesano iz enega kosa debla, a ne katerega koli, temveč iz bora ali smreke, ki sta zaradi smole odporna proti delovanju morske vode in sonca. Slovani so jo poznali že na rekah in jezerih, tudi beseda čupa je čista slovenska arhaična beseda, ki so jo uporabljali naši predniki, ko so še živeli strnjeno v Zakrpatju. Sprva so na čupi veslali sede in bočno kot Indijanci, vendar ta čupa ni mogla kljubovati morskim valovom Jadrana in burji. Zakaj? …

Več si lahko preberete v 198. št. revije Val navtika.