Franco Cossutta in Ribiški muzej Tržaškega primorja – 2. del

Franco Cossutta je še eden redkih iz zadnje generacije ribičev, ki so se trudili polniti mreže na slovenski avtohtoni obali med Trstom in Timavo, dokler ni ribištvo, ki je bilo tu dolga stoletja glavni vir preživetja Slovencev, popolnoma zamrlo. Današnji priznani ladjedelski inženir ne tarna nad mačehovskim odnosom svoje matične domovine, ki za ta del slovenske dolge pomorske zgodovine, ki se je odvijala na tem koščku obale, nima posluha. Namesto tega se že leta s tukajšnjimi zanesenjaki zavzema za to, da ta bogata preteklost ne tone popolnoma v pozabo.

Naši predniki so se na tem delu visokega kraškega roba dolga stoletja spopadali ne samo z morjem, s trdo zemljo in z zakoni, ki jih je postavljala narava, temveč tudi s tujimi gospodarji. V boju za obstanek niso izgubili identitete; poguma, ponosa, trme, duhovitosti. Zakaj? »Zato,« pravi moj sogovornik, »ker so svoje delo opravljali z veliko ljubeznijo.« Tak je ostal tudi sam. Resen, malodane hud postane le v trenutkih, ko beseda nanese na naše prvo plovilo, staro več kot 1000 let: »Kaj bi dali narodi za tako plovilo, kot je čupa! Slovenci pa jo imamo, pa nič ne vemo o njej!«

Posebnost področja med Trstom in Timavo je bil tudi tunolov, ki je bil sicer v Sredozemlju znan od antičnih časov, a se je tu izvajal na specifičen način …

FC: Zahvaljujoč se geografski obliki krasa, ki se strmo spušča v morje, smo imeli priložnost, da smo tune lovili na način, ki je bil po tehnologiji edinstven na svetu. Lahko ga imenujemo tudi slovenski način. Tuna je riba, ki migrira. Ta naša je verjetno prihajala iz Atlantika skozi Gibraltar v Sredozemlje, jate so šle po dalmatinski obali do Istre in tržaške obale in se vračale nazaj po italijanski obali. Ta pojav se je odvijal v Tržaškem zalivu vsako leto od avgusta do oktobra, ko je bilo morje toplejše in polno plavih rib, s katerimi so se tune prehranjevale. Naša tuna ni bila taka kot tista, ki se je pojavljala na Siciliji in je tehtala 300, 400 kg ter dosegla tri metre dolžine. Pri nas je šlo za vrsto pegaste tune, ker je pač imela na hrbtu pege, z latinskim imenom Euthynnus alletteratus, ki je dosegla maksimalno težo 30 kg in 1,2 m dolžine. Ker je bila manjša, je bilo njeno meso veliko bolj okusno. Je kakor teletina, izredno mehko – jaz pravim, da že s samim pogledom pade narazen (smeh).

Zapisane dokaze o tem, da se je na tem delu obale izvajal tunolov, imamo iz začetka 16. stoletja, a seveda je verjetno, da so tuno tu lovili tudi že prej. Zaradi izredne kvalitete – ima ogromno beljakovin in omega 3 maščob – so jo zelo cenili tudi na celini. Imela je svojo ceno in je bila vedno predmet spora med plemiči, posebno med devinskimi in tržaškimi.

Pri lovu nanjo so seveda potrebovali mreže. Te, za lovljenje tun, so se imenovale trate in so bile dolge 500 m. Potrebovali so tudi plovilo. Tudi to je bilo specifično, imenovalo se je tonera in je bilo namenjeno samo lovljenju tun. Tonera je dolga približno 12 m in široka 2,2 m. Zaradi hitrosti je morala biti precej ozka – tudi to so naši ribiči vedeli. Bragoci imajo na primer to razmerje 1:4, tu pa je bilo razmerje večje, 1:6. Premec in krma sta bila enaka, brez krmila, ker slednje daje plovilu dodaten upor. Tonera je imela štiri vesla, dve na premcu in dve na krmi, na sredini pa veliko odprtino za 500-metrsko mrežo, ki je mokra tehtala tudi do 800 kg, zato so morale biti rebernice zaradi trdnosti plovila ojačene. …

So bile tonere in ujete tune last ribičev oz. ali so imeli naši ribiči polno pravico do ribolova?

FC: V fevdalni dobi morje ni bilo svobodno in dostopno vsakomur; plemiči, gospoda in cerkev so si ga lastili tako kot zrak in zemljo. V Trstu je bilo okoli deset plemičev, v Devinu je bil grof Thurn und Taxis. Seveda tako dragocene ribe, kot je bila ta naša tuna, niso prepustili nam. Mi smo bili »samo« tisti, ki smo lovili, oni so bili gospodarji vsega. Plačilo je bila tuna ali denar in to je bilo vse. Če si hotel na morje po najmanjšo ribo, si moral zanjo plačati davek, tako kot so ga morali plačevati kmetje od pridelkov. No, zahvaliti se moramo Napoleonu in vetru francoske revolucije, ki je zavel leta 1789 v Parizu, da je francoski guverner Dalmacije Dandolo leta 1808 izdal za nas zgodovinski dekret, oster pomorski zakon, ki je med ostalim zapovedoval: »Morje je prosto za vsakogar.« Po tem odloku so fevdalni privilegiji prenehali veljati, lovili so lahko vsi brez kakršnih koli davkov, zakon pa je določal še nekaj, kar se je glasilo takole: »Vas, ki leži ob morju, ima ekskluzivno pravico do lova katere koli ribe v pasu ene morske milje od obale.« Mi Slovenci tedaj nismo postali samo lastniki obale, ampak tudi morja. Po Napoleonovem padcu leta 1815 je naše ozemlje spet zavzela Avstrija, ki je navkljub nekajletnim prepirom s tukajšnjimi plemiči, ki so zahtevali nazaj svoje nekdanje pravice, leta 1835 izdala dekret, s katerim je potrdila, da so Slovenci de jure in de facto lastniki tega dela Jadranskega morja. Do leta 1918 je trajalo obdobje, ko smo imeli Slovenci na področju med Timavo in Trstom ekskluzivno pravico do ribolova, ko je bila obala res naša. …

Več si lahko preberete v 199. št. revije Val navtika.