Franco Cossutta in Ribiški muzej Tržaškega primorja – 3. del
Franca Cossutto, predsednika Kulturnega društva Ribiški muzej Tržaškega primorja, bi lahko označili za pravo enciklopedijo slovenske pomorske zgodovine. Na vprašanje, od kod mu vse to znanje o pomorstvu, ki ga kar stresa iz rokava, po krajšem premisleku skromno odgovori: »To imam v krvi. V svojem DNK. S tem sem zrastel. Že od nekdaj me zanima zgodovina, še posebno pomorska, pa ne samo naša.«
Sediva v prijetni vaški gostilnici v Križu pri Trstu, ure minevajo v pogovoru, nato se skozi njegovo ljubljeno rojstno vasico Križ še sprehodiva do Ribiškega muzeja Tržaškega primorja, ki bo svojo uradno otvoritev dočakal v letošnji jeseni. Po poti mi ponosno opisuje značilnosti tega ribiškega kraja, ki je bil leta 1954 z Londonskim sporazumom dodeljen Italiji, kljub temu da ga, tako kot preostali del naše avtohtone obale med Trstom in reko Timavo, naseljuje slovensko prebivalstvo vse od svojega naseljevanja izza Zakarpatja med 6 in 8. stoletjem. Pokaže mi to in ono stavbo, ki je velikega pomena za ta del obale, pripoveduje mi zgodbe o domačinih, ki so seveda na tak ali drugačen način povezane z morjem. Pot nama križajo vaški otroci, ki se vračajo iz šole in sami od sebe glasno pozdravljajo v lepi slovenščini. Franco Cossutta veselo ogovarja sovaščane, ki jih srečujeva – tedaj pozabi na naš knjižni jezik in se prepusti toku tukajšnjega dialekta, ki zveni tako prijetno domače, da bi ga lahko poslušal ure in ure. »Vzdušje tu je posebno, dialekt je poseben, oblikovala sta ju morje in življenje, povezano z njim,« pravi moj sogovornik…
Če se vrneva nazaj k Ribiškemu muzeju Tržaškega primorja, katerega predsednik ste – na katere ovire ste naleteli, s čim se je najtežje spopadati pri projektu, kot je odprtje takega muzeja?
FC: Prvi pogoj, ki sem si ga postavil, je bil, da mora muzej gledati na morje. Če je ribiški muzej, ne more gledati v kraški kamen! Poiskati smo torej morali tako lokacijo in slučajno smo jo našli v Križu. Muzej bi lahko bil v Kontovelu ali kje drugje, od koder bi tudi videli morje. Dobro, res je, da smo imeli v Križu največ ribičev, a imeli smo srečo, da smo ravno v Križu od družbe Dom iz Trsta, ki pokriva vsa tukajšnja slovenska društva, dobili v najem parcelo, ki ima odličen pogled na cel Tržaški zaliv. Je tudi v neposredni bližini doma našega marinista Alberta Sirka. Načrt nam je brezplačno izdelal arhitekt Jagodic – 90 m² površine se lepo vklaplja v okolico. Kako naprej? Denarja nismo imeli, predvidena investicija je znašala 350.000 evrov. Ljubljana nam je dala zelo malo denarja, nekaj malega je primaknil tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu. Do sedaj smo porabili približno 290.000 evrov, od tega smo okoli 55.000 evrov dobili od raznih sponzorjev in lastnih prispevkov – Kulturno društvo Ribiški muzej Tržaškega primorja ima okoli 170 članov, tudi eminentne osebe, ogromno članov prihaja tudi iz Ljubljane. Naša glavna dejavnost je, da širimo zavest in osveščamo celotno Slovenijo o tem, da smo Slovenci pomorski narod s 1.000 let trajajočo pomorsko zgodovino. V Križu imamo tudi Združenje za Križ – ustanovili smo ga leta 2005 skupaj z Valentinom Košuto in njegovo ženo z namenom, da stimuliramo v vasi šport, kulturo in gospodarstvo. Šport zato, da oplemeniti naše telo, kulturo zato, da oplemeniti našo dušo, gospodarstvo pa seveda tudi ni postranskega pomena. Združenje za Križ oz. Valentin Košuta je prispeval 220.000 evrov, da smo lahko zgradili muzej, drugače bi bili še na temeljih. Pred kratkim smo prvič v zgodovini lobirali tudi našo tukajšnjo deželo Furlanijo-Julijsko krajino, ki nam je na podlagi naše iniciativnosti obljubila 60.000 evrov.
Kupili smo še ribiško hišo, ki je v sklopu muzeja. Zakaj jo potrebujemo? Sam muzej je pomemben za dokumente in predmete, ki pričajo, da smo bili pomorski narod. Za prikaz socialnega življenja naših prednikov pa je pomembna ribiška hiša. V kulturnem domu Alberta Sirka imamo tudi veliko dvorano, ki sprejme 200 ljudi. V njej bo multimedijski center, kjer bo naš obiskovalec pridobil predznanje, šele potem pa bo lahko šel naprej v muzej. Multimedijska dvorana, muzej in ribiška hiša šele predstavljajo celoto. Z vsem tem imamo bazo, na podlagi katere se lahko širimo in razvijamo, a najpomembneje je, da smo s tem uspeli rešiti ta pomemben del naše zgodovine. Ta naš muzej nima samo velikega lokalnega pomena, ni samo motor razvoja lokalnega turizma, ampak je pomemben za celo Slovenijo. Treba pa je bilo ogromno angažiranja in prostovoljnega dela, da peljemo naprej to našo zgodovino. Pomembno je tudi, da dosežemo finančno samozadostnost, zato bomo v muzeju prodajali našo publikacijo, spominke ….
Zanimivo je, da se teh korenin tako zavedate, da ste v prizadevanju za ohranitev naše zgodovine tako dejavni Slovenci, ki živite izven meja matične domovine, medtem ko Slovence znotraj meje lahko mirno označimo za povsem pasivne …
FC: (po premisleku) Mislim, da niste motivirani dovolj. Skupaj vas držijo samo športni dosežki … Nam so to globoko narodno zavest vcepili že v osnovni šoli, veliko je k temu pripomogla tudi cerkev. Res je tudi, da moramo biti tako dejavni, če ne, bi nas odpihnilo. Že zdavnaj nas ne bi bilo več. Odnesel bi nas veter globalizacije …
Več si lahko preberete v jubilejni, 200. št. revije Val navtika.
