Herceg Novi

Cavtat

Na poti do hrvaško-črnogorske meje in mesta Herceg Novi je le nekaj kilometrov jugovzhodno od Dubrovnika, na drugi strani Župskega zaliva na polotoku Rat ljubko mestece Cavtat. Ima dolgo zgodovino, kajti tu je bilo v antiki grško naselje Epidauros; prav tisto, iz katerega so se pred navalom Slovanov in Avarov umaknili domorodci in na otočku nekoliko severneje ustanovili naselbino, iz katere se je razvil Dubrovnik. Cavtat je bil pomembna točka, saj je tod mimo šla rimska obalna cesta, s cesto pa je bil povezan tudi z zaledjem. Tudi današnje ime izvira iz rimskih časov, ko se je Cavtat imenoval Civitas vetus (latinsko: staro mesto). Herceg Novi

Ko imate za seboj Debeli Brijeg, mejni prehod med Hrvaško in Črno goro, se čez 12 kilometrov pripeljete do znanega zdraviliškega kraja Igalo, po dveh kilometrih pa v mesto Herceg Novi. Leži na vzhodnem bregu Topaljskega zaliva, skoraj točno nasproti vhoda v Boko Kotorsko. Na tem območju so ostanki ilirskih gomil (tumulusov), ki pričajo, da je bilo naseljeno že pred Grki in Rimljani. Od leta 476 je bila širša okolica današnjega Herceg Novega pod upravo Bizanca, oblikovala pa se je v tako imenovano župo Dračevico. Leta 1378 je Dračevico pod svojo oblast prevzel bosanski kralj Tvrtko I. Ta je leta 1382 na levem bregu Topaljskega zaliva utemeljil naselje, ki ga je imenoval Sveti Stefan, iz njega pa se je razvil Herceg Novi. Zato Tvrtko velja za ustanovitelja tega mesta. Njegov namen je bil organizirati pristanišče, da bi ne bil več odvisen od Dubrovnika. Dubrovčani so novo naselbino imenovali Novi oziroma Castrum Novum, bili pa so na kralja precej jezni, saj jim je krepko hodil v zelje pri tedaj zelo donosni trgovini s soljo. Herceg Novi ima današnje ime po vojvodi oziroma hercegu Stjepanu (Stefanu) Vukčiću Kosali, ki je med svojo vladavino (1435-1466) Sveti Stefan razširil v mestece. Podpiral je obrt in postavil leta 1449 celo tovarno (baje drugo v Evropi!) »čohe«, posebnega, čvrstega sukna. Mesto se je lepo razvijalo, toda po hercegovi smrti leta 1466 je prišlo do hudih težav. Njegov sin Vlatko se ni mogel upreti turški sili in januarja 1482 so mesto zavzeli Turki pod vodstvom hercegovskega sandžak-bega Ajasa. Najverjetneje so že oni nad mestom zgradili trdnjavo, ki je pozneje dobila ime Španjola. No, do kratke prekinitve njihove vladavine je prišlo junija 1538, ko se je pred mestom pojavilo močno špansko-beneško ladjevje pod vodstvom admirala Andrea Dorie. Turki so se umaknili, Španci pa so v Herceg Novem pustili posadko 6.000 vojakov. Naglo so tudi obnovili in dogradili utrdbe, med drugim trdnjavo »rimskega cesarja Karla V.«, ki je pozneje postala znana kot Španjola. Ta trdnjava je najbolje ohranjena od vseh takšnih objektov v Črni gori. Čez dobro leto se je vojna sreča spet obrnila: julija 1539 je mesto z velikim ladjevjem (vsaj 200 ladij) napadel slavni turški admiral in pred tem tudi pirat Hajrudin Barbarosa. Po hudih bojih so se Španci vdali in Turki so poslej mestu vladali vse do leta 1687. Leta 1649 so se Benečani spet pojavili in to pot jim je uspelo zavzeti Risan v notranjosti Boke Kotorske. Toda to obalno naselje se ni moglo meriti s Herceg Novim. Končno jim je uspelo 30. septembra leta 1687: po 30 dneh hudih bojev, v katerih so poleg beneških, sodelovale tudi papeške in malteške ladje s posadkami, Hercegovci in domačini Črnogorci iz Perasta (skupaj več kot 10.000 vojakov), so pregnali Turke in vkorakali v Herceg Novi. 4.000 turških vojakov pod poveljstvom Topal-paše je sicer poskušalo pomagati oblegancem, toda njihov prodor je bil odbit.

Benečani so osvojeno mesto imenovali Castelnuovo in takoj so ga začeli obnavljati, še zlasti so se trudili okrog utrdb. Tako so, med drugim, zgradili citadelo, ob morju pa novo utrdbo Fortemare. Hitro in v celoti so reorganizirali tudi upravo: nastavili so nove uradnike, sanitarne in trgovske inšpektorje, lekarniško in zdravniško službo pa so prevzeli menihi kapucini. Prazne domove pregnanih Turkov so naselili novi prebivalci, prišleki iz Hercegovine in Črne gore. Benečani so jih potrebovali za obrambo te izpostavljene mejne postojanke, zato so jim dovolili obsežno avtonomijo, ki se je konkretizirala v tako imenovani Topaljski komuni s središčem v cerkvi sv. Spasa v Topli. Tu so bila tudi razna zborovanja in seje komunalne oblasti.

Po propadu Beneške republike leta 1797 se je začelo nemirno obdobje razmeroma hitre menjave oblasti. Herceg Novi so najprej prevzeli Avstrijci in zdaj je mesto že izrazito pokazalo svoj pomen kot prva straža vhoda v Boko Kotorsko. Zato je postalo še pomembnejše. Zaradi velikih političnih sprememb, ki so jih v Evropi povzročile Napoleonove vojne oziroma zmage, se spreminjala tudi usoda Herceg Novega. Leta 1806 so v mesto prišli Rusi, ki so se z ladjevjem pod poveljstvom admirala Senjavina sicer zasidrali v Boki Kotorski. To so bili časi, ko je prebivalstvo od Dubrovnika do Boke precej trpelo zaradi spopadov med Rusi in Francozi. Po sporazumu med Napoleonom in ruskim carjem Aleksandrom I. v vzhodnopruskem mestu Tilsit so novi gospodarji Herceg Novega postali Francozi, ki so celotno območje Boke Kotorske zasedli 12. avgusta 1807. Eden od dveh poddelegatov, ki sta poleg delegata v Kotorju v imenu vojaškega poveljnika Ilirskih provinc, generala Marmonta, izvrševala francosko civilno oblast, je bil nastanjen prav v Herceg Novem. Sicer je to mesto v novi francoski upravni ureditvi kot okrožje zadržalo enak obseg kot pod Avstrijci.

Po Napoleonovih porazih jeseni leta 1813 se je položaj spet spremenil in oktobra istega leta so v Herceg Novi s pomočjo angleškega ladjevja prišli Avstrijci. Na skupščini Črnogorcev in Bokeljev 29. oktobra 1813 v kraju Dobrota so sicer sklenili, da se Herceg Novi in Boka Kotorska priključita Črni gori, toda velike sile so bile močnejše: na to območje je januarja uradno prišla avstrijska vojska pod poveljstvom generala Todorja Milutinovića, Herceg Novi pa je leta 1815 tudi uradno pripadel Avstrijcem po sklepih dunajskega kongresa. Pod njihovo upravo je ostal do konca prve svetovne vojne, nato pa je bil del nove države, Kraljevine SHS oziroma Jugoslavije. Druga svetovna vojna je spet prinesla nove gospodarje: 17. aprila so v mesto vkorakale italijanske enote, po kapitulaciji Italije so Herceg Novi 28. oktobra 1943 zasedli Nemci, 28. oktobra pa so ga osvobodile partizanske enote.