Intervju – Franci Petek

Franci Petek je bil prvi športnik v zgodovini samostojne Slovenije, ki mu je (upravičeno) pripadla čast, da je slovensko zastavo vihral na čelu naše olimpijske reprezentance – na otvoritveni slovesnosti olimpijskih iger leta 1992 v Albertvillu je bilo to. A z našim nekdanjim odličnim športnikom, ki si ga nismo zapomnili le zaradi odličnih poletov, temveč tudi kot človeka širokega nasmeha in pozitivne energije, nisva obujala teh nekdanjih tekmovalnih časov. Govorila sva o tem, kam so ga »krila ponesla«, potem ko je pred 21 leti pospravil tekmovalne smuči. Skoki sicer danes še vedno »živijo v njegovi glavi«, a njegovo telo se zdaj spopada z drugačnimi izzivi. Eden izmed njih je navtika. Še veliko večji izziv pa je pedagoški program montessori.

 O skakalcu Franciju Petku je bilo povedanega že veliko. Ker pa vas srečujemo na Valovi regati, povejte za začetek kaj o Franciju Petku – navtiku. Kdo vas je navdušil za navtiko, kdaj, koliko časa posvetite udejstvovanju na morju?

FP: Z jadranjem sem se prvič srečal ob koncu svoje skakalne kariere, to je okoli leta 1995. Spoznal sem ga čisto slučajno. Z druščino iz otroštva namreč počnemo raznovrstne stvari – v glavnem bolj adrenalinske, kot so jadralno padalstvo, gozdno kolesarjenje, turno smučanje. Tako se je zgodilo, da smo šli nekoč tudi na jadranje. Ker nam je bilo všeč, smo stvar ponovili, nato pa v Športnem društvu Ošpica sami naredili – vse od najmanjših podrobnosti do večjih del – desetmetrsko potovalno-regatno jadrnico Ošpica. S to jadrnico smo v obdobju desetih let (1998–2008) zelo intenzivno jadrali, se udejstvovali tudi regat za Pokal Slovenije, bili smo tudi na vaši regati. Zadnja leta pa zaradi pomanjkanja časa žal ne jadram več tako pogosto. Poleg službe je tu še družina in časa za hobije zmanjkuje. Še vedno grem na morje za kakšne štiri podaljšane vikende na leto, več pa žal ne, tako da to kar malo pogrešam. Vseskozi pa v meni obstaja upanje, da bo spet prišel čas za to in da se bo življenje uredilo tako, da bo za to dejavnost več časa. …

Kot tekmovalec ste zadnjič skočili pred 21 leti. Koliko časa je treba, da se po koncu športne kariere um in telo privadita na drugačen ritem življenja?

FP: Pravzaprav nikoli (smeh). Vsaj zase, še zdaj, po 21 letih, težko rečem, da sem popolnoma spremenil slog življenja in opustil stvari, ki so mi bile pomembne – predvsem izzive, o katerih sem govoril in ki ti jih skoki lahko dajo. Z vsakim skokom na treningih in tekmah preizkušaš svoje zmožnosti. Danes teh ne iščem več na skakalnici, iščem jih na drugih področjih svojega življenja.

Na vrh skakalnice se torej ne podajate več?

FP: Ne, to je zaključena zgodba. Skakalci se zelo dobro zavedamo, koliko dnevnega treninga je treba, da si pripravljen do te mere, da nisi nevaren sebi. V mojem spominu kot tisto pravo skakanje obstaja le skakanje na veliki skakalnici. In tu je izredna pripravljenost še toliko bolj pomembna.

O kakšni vrsti pripravljenosti govoriva – o fizični, psihični?

FP: Absolutno o psihični, pa seveda tudi o fizični. Biti moraš v dobri kondiciji, imeti primerno telesno težo, biti moraš gibljiv. Problem je, da je v mojem spominu slika o tem, kako je treba skakati, čisto jasna. Moje mišice in kosti pa so to pozabile, ker tega ne počnem več. Skoki namreč niso človekovo naravno gibanje, kot je na primer tek. …

Kaj nam skoki še lahko dajo? Kako daleč se še lahko leti, kje so meje?
FP: Mislim, da se zagotovo da – narejene so bile tudi simulacije – leteti še precej dlje kot zdaj. Je še nekaj neznank, zato se te meje le počasi premikajo. Mislim, da so skoki bili in bodo ostajali tudi vnaprej vedno polni izzivov.

Danes ste pedagog in vodja vrtcev montessori v Radovljici in na Vrhniki. Verjetno je to za številne presenečenje, kot pedagoga si vas najbrž večina predstavlja le pri nadobudnih mladih skakalcih. Kaj vas je privedlo na to pot?

FP: Skoki (smeh). Zaradi skokov sem se srečal s pedagogiko montessori. Ko sem bil športni direktor pri Smučarski zvezi za skoke in nordijsko kombinacijo, sem veliko časa, razmišljanj in študij posvetil temu, da sem pomagal zgraditi nek stabilni piramidni sistem – tak, ki upošteva vsa področja, tako tekmovalce kot trenerje, vse od najmlajših do vrhunskih tekmovalcev. Danes vidimo, da so bile to pravilne odločitve in usmeritve, skoki so namreč verjetno eden najbolje organiziranih športov v Sloveniji. Med tem delom oz. razmišljanjem se je pojavilo tudi vprašanje, kaj bi bilo treba narediti, da bi bil nekdo, ki mu je ta sposobnost – vsaj navidezno – dana, ki ima potencial, res uspešen na vrhunski ravni. Ugotovil sem, da je to osebnost; pričel sem razmišljati, kako lahko pomagamo razvijati osebnostni potencial. Tukaj, na tej točki, sem se srečal s pedagogiko montessori. Prve zadeve mi je razkrila moja sestra Eda, s katero zdaj skupaj vodiva ekipo Preprosto montessori. Ko sem končal službo športnega direktorja, sem se popolnoma posvetil temu področju, tudi zame novemu. Spoznal sem, da se največ osebnostnih potencialov, največ vrat odpre v predšolskem obdobju. Poleg vrtca imamo sicer tudi program Mini Planica – to je mobilna mini skakalnica, ki prav tako v celoti izhaja iz filozofije montessori. Gledaš vsakega posameznega otroka, mu daš nek izziv, s katerim razvija tako fizične kot psihične sposobnosti. Na primer: »Sem pred neko težavo. Strah me je. Kaj bom zdaj naredil? Se bom tej težavi ognil ali se bom z njo soočil?« To je tista stvar, ki pedagogiko montessori povezuje s skoki. Zelo sem vesel, da je v letu in pol našega delovanja ta program v Sloveniji postal prepoznan in iskan; da je zelo uspešen in da je vanj vključenih okoli 20.000 slovenskih otrok. …

Več si lahko preberete v julijsko-avgustovski, 211. št. revije Val navtika.