Intervju: Jan Simič – v svetu školjk in polžev
Tisti, ki smo odraščali tam v osemdesetih, smo se poizkušali v zbiranju papirnatih prtičkov, pa znamk, kemičnih svinčnikov, značk, »bedžev« idr., najbolj udarni pa smo bili zagotovo pri lepljenju sličic Životinjsko carstvo (kajpada zato, ker smo ob napolnitvi albuma dobili iz Kraša velik paket sladkarij, kar je bilo nepredstavljivo razkošje). Danes otroci zbirajo … No, zbirajo pač všečke. Jan Simič je generacija nekje vmes med omenjenimi. In zbira lupine mehkužcev. Ker ima rad naravo in procese, povezane z njo. Ima jih toliko, da je že nekaj let od tedaj, ko je domača zbirka prerasla v stalno razstavo. Obiskovalec njegovega konhilarija, Čarobnega sveta školjk oziroma Muzeja školjk Piran, ima kaj videti. Skozi velika okna stavbe zre neposredno na piranski mandrač na eni strani in na veličastni Tartinijev kip na drugi. A še bolj impresiven je pogled po notranjosti muzeja. V vitrinah spokojno počivajo čudovite lupine mehkužcev, ki so svoj dom našli v morju, pa tudi na kopnem. Ne preseneča, ko mladi biolog pravi, da obiskovalci načrtujejo, da bodo v muzeju ostali 5 minut, ostanejo pa ure. Ja, ni lahko najti toliko lepega, kar je ustvarila narava na enem prostoru, kustos Jan pa postreže še z zgodbami, ki stojijo v ozadju vseh teh lupinarjev.
Jan, zakaj zbiranje školjk oziroma mehkužcev in kako dolgo ste že njihov zbiratelj?
JS: Rad imam lepe stvari in polži ter školjke to definitivno so, tako kot vsa narava. Kdaj sem s tem začel? Že dolgo nazaj, okoli 15, 20 let je tega, niti se ne spomnim. Že od malega sem bil povezan z naravo; vseskozi sem iskal raznorazne žužke po tleh, po drevesih. Na terenu sem s paleontologi in ljubiteljskimi paleontologi iskal fosile in minerale. Dali so mi veliko znanja in želje po raziskovanju. Ko sem bil na morju pri babici v Piranu, me je začel zanimati še morski svet.
Se še spomnite, katera je bila prva školjka oziroma polž v vaši zbirki?
JS: Joj, ne. Daleč nazaj je že. Eden izmed prvih, ki sem si jih želel, pa je bil Ancistrolepis grammatus iz ruskega otoka Sahalina. Zelo nenavaden polž, izgleda kot bi bil narejen iz starega lesa…
Več o pogovoru si lahko preberete v novembrski izdaji revije Val navtika 244.
