Japonska – 4. del: Hirošima in Alpe

Prežeti s pozitivno energijo, ki smo se je v dopoldanskih urah naužili v svetišču Fushimi Inari v Kjotu, po skoraj petih urah vožnje prispemo v Hirošimo. Dobro razpoloženje, ki smo ga v zadnjem delu poti še dodatno pridelali z izvozom iz avtoceste in priljubljeno družinsko »off road« vožnjo po neturističnih podeželskih cestah, pa naenkrat usahne. Kot da bi šele sedaj, ko smo v njem, dojeli, da mesto s tako globokimi brazgotinami zares obstaja. Da ni neka fikcijska TV scena, v katero zreš iz udobnega domačega fotelja. Da Hirošima v resnici je.  

»Nikoli več Hirošime!«
Biti moraš tam, da v zraku vidiš lebdeti nekaj težkega. Da slišiš lažno spokojnost, pod katero kriči trpljenje. (Morda k večji intenzivnosti tovrstnih občutkov doprinesejo še temni oblaki, ki pokrijejo do tedaj kristalno jasen nebesni svod in pretijo s posipom dežja, a grožnje vendarle ne udejanjijo.) Ježijo se ti dlake, ko premišljuješ o tem, da je točno tam, kjer se pravkar giblješ, pred nekaj desetletji na deset tisoče ljudi bílo mukotrpno bitko z odvrženim jedrskim orožjem; vidiš sliko 350.000 meščanov, ki je do tiste usodne ure 8:15 v jutru 6. avgusta 1945 živelo v Hirošimi povsem običajen vsakdan, preden je 600 metrov nad njimi razneslo nebo in v polmeru dveh kilometrov zravnalo mesto ter ga za vedno zaznamovalo z bolečino…

Več z potovanja po Japonski si lahko preberete v aprilski izdaji revije Val navtika 248.