Jubilejna, 200. št. Val navtike: Vse naj, naj, naj …

Med navtičnimi priročniki in potopisnimi knjigami, ki jih imam s sabo na jadrnici, se šopiri velika modra mapa. V njej hranim čisto vse potopise, ki sem jih v zadnjih petih letih napisala za Val Navtiko, kar skupaj znese 44 člankov oziroma 168 strani. Pogosto jo vzamem v roko in nostalgično listam po njej, kot bi listala po osebnem dnevniku. Od časa do časa tudi kaj preberem, ker se pogosto sploh ne spomnim več, o čem sem pred časom pisala.
Čeprav bralcev Vala ne poznam osebno, se mi zdi, da smo vsa ta leta potovali skupaj. Prejadrali smo Avstralijo, Mehiko in Polinezijo. Na tisoče milj, na stotine otokov, na desetine srečanj in dogodivščin. Zdi se mi brez pomena, da bi pisala kronološko obnovo vseh dogodivščin, ker bi ta bila predolga. Raje sem za vas izbrala vse »naje«.

1) NAJLJUBŠA FOTOGRAFIJA: To je bila najina prva skupna fotografija, hkrati pa tudi naslovna fotografija mojega prvega članka v Valu. Meni je izredno všeč zaradi živahnih barv, Ricku pa zato, ker na njej izgleda posebno visok.

2) NAJLEPŠI RAZGLED: Razgled z visokega griča na plitvino Hill Inlet v Avstraliji mi je pred petimi leti popolnoma vzel sapo in še danes, ko gledam fotografije, se sprašujem, ali svet sploh premore lepše prelivanje sinjine.

3) NAJLJUBŠE SIDRIŠČE: Izbira je bila težka, naposled pa sem se odločila za južno Fakaravo v Tuamotusih. Razgled je čudovit, morje mirno, voda kristalno čista in potapljanje naravnost čudovito.

4) NAJGRŠI ZALIV: Tudi za to kategorijo je bilo več (preveč!) kandidatov. Nekateri kraji preprosto ne ponujajo nič zanimivega, drugi imajo umazano vodo, spet tretji milo rečeno smrdijo. Marina Guaymas v severozahodni Mehiki si zasluži najvišjo stopničko med vsemi grdimi kraji, ker prinaša vse tri omenjene slabosti: rjavo vodo, prometno in zelo nezanimivo mesto, po vrhu vsega pa še neznosen smrad zaradi industrije škampov. …

Več si lahko preberete v jubilejni, 200. št. revije Val navtika.