Krf

Preden začnemo, je nujna uvodna opomba: Krf strogo geografsko ne sodi v Jadransko morje, ker je to eden od Jonskih otokov. Leži prav na skrajnem severu Jonskega morja, pri Otrantskih vratih, torej na sami meji z Jadranskim morjem. Ker pa je z njim in usodo narodov ob njem tesno povezan, smo ga vendarle sklenili obdelati kot zaključno točko našega zgodovinskega pregleda vzhodne jadranske obale.

Krf se v grški mitologiji imenuje Sherija in ga srečamo v zgodbah o Odiseju. Grško ime so otoku dali priseljenci iz Korinta, ki so sem prišli leta 734 pred našim štetjem in ustanovili naselje z imenom Kerkira. Po legendi je bilo tako ime nimfi, ki jo je na ta otok pripeljal morski bog Pozejdon. Iz njune zveze se je rodil sin Fajak in on je bil začetnik ljudstva Fajakov, gostoljubnih pomorščakov, ki so bivali na Sheriji in ki prav tako nastopajo v zgodbah o Odiseju. Že pred Korinčani so na otoku živeli ljudje iz Epira, pa pripadniki ilirskega in drugih balkanskih plemen.

Korinčani so na otoku ustanovili kolonijo v prvi vrsti zaradi njegovega izredno ugodnega in pomembnega strateškega položaja na prehodu iz Jadranskega v Jonsko morje v vzdolžni smeri in najkrajši morski povezavi med italijanskim polotokom in Balkanom v prečni smeri. V burnim antičnih časih se otočani kot zavezniki večkrat niso prav izkazali. Atenci so jim zelo zamerili, da se jim leta 480 pred našim štetjem niso pridružili v veliki pomorski bitki s Perzijci pri Salamini. Korinčani so pomoč obljubili in poslali na pot 60 ladij, toda ladje so bitko, očitno namerno, zamudile. Spor med Krfom in Korintom za mesto Epidamnos (danes je to albanski Drač!) je bil tudi eden od vzrokov za skoraj tridesetletno peloponeško vojno (431-404 pred našim štetjem) med Atenami in Šparto.

Tudi v poznejših desetletjih je Krf pogosto menjal gospodarja. Tako je leta 274 pred našim štetjem prišel pod oblast epirskega kralja Pira, kmalu zatem pa si ga je za kratek čas prisvojil vojskovodja ilirske kraljice Tevte, Demetrij Hvarski. Od leta 228 pred našim štetjem so otok kot svoj protektorat upravljali Rimljani. Po propadu rimskega imperija je Krf prišel pod oblast Bizantincev, a vedno znova je bil cilj napadov. Najprej so se nanj spravili Vandali, potem Ostrogoti (leta 550), po 6. stoletju pa tudi Slovani. V 10. stoletju je bil Krf že močno pomorsko oporišče Bizanca v boju proti Arabcem, v 11. stoletju pa so ga začeli ogrožati še Normani, ki so prihajali čez morje iz južne Italije. V obdobju od 1267 do 1386 je bil Krf pod oblastjo Anžujcev, vladarjev Neaplja in Sicilije, potem pa so na njem za 400 let zavladali Benečani.

To obdobje je otoku dalo glavni pečat, ki ga opazimo še danes. Benečani so zasadili veliko število oljk, stari predeli mest pa so dobili značilen italijanski videz, ki se je ohranil do današnjih dni – tudi zato, ker otoka kljub več poskusom nikoli niso zasedli Turki in torej niso mogli spremeniti arhitekture ter načina življenja, kot so to storili drugje. A šlo je za las, kajti najhujše trenutke so otočani preživljali od 1716 do 1718, kolikor je trajalo zadnje in najtrdovratnejše turško obleganje. Julija meseca so se turške čete izkrcale na otoku in prodrle do hribov okrog glavnega mesta Krf. Okrog njega so ustvarile obroč in začele z obleganjem. Toda kljub številnim napadom in težkim bojem jim ni uspelo prodreti v mesto. Poleg pogumnega odpora branilcev, ki jih je vodil sposoben pruski vojskovodja v beneški službi, grof von der Schulenburg, so k uspešni obrambi mesta mnogo prispevale močne in obsežne utrdbe, ki so jih bili zgradili Benečani.