Loger in štilac

Opis najbolj razprostranjenih plovil ob istrski obali v zadnjih dveh do treh stoletjih bomo z največjim med njimi – dvojamborno škuno ali logerjem – zaključili. Tisto, kar je zanimivo, je, da se je večina tradicionalnih lesenih plovil obdržala vse do sredine prejšnjega stoletja in malce dlje, nekatera med njimi pa vse do danes. Najobsežnejše propadanje tradicionalnih lesenih plovil Istre se je zgodilo med leti 1950 in 1980. Najbolj dramatično je bilo v severnem delu Istre, torej tudi v območju naše obale, kjer se je ta proces odvijal najhitrejše.

Loger

Loger je vitko plovilo, ki sodi v skupino škun. Škune imajo lahko vse tja do sedem jamborov (na svetu je narejen le eden sedemjamborni škuner). Škuni, ki ima natanko dva jambora, pravimo loger. Na področju Istre škuna nima tako »dolge brade« kakor nekatera druga plovila, ki smo jih spoznali, ima pa kar nekaj različnih imen, ki so se uporabljala tudi na prostoru Istre, kot so goletta, goleta, ermafrodit itd. Od sredine prejšnjega stoletja dalje je med domačini na področju naše obale najpogosteje uporabljen anglosaški izraz loger.

Loger ima svoj izvor v Angliji. Izdelovali so jih v treh različicah, in sicer slokega in vitkega kot jahte za križarjenja, logerje za ribarjenje (na polenovke) in bolj »prostorne« za tovorne namene. V jadranske vode je prišel v začetku 19. stoletja. V istrskih škverih in s tem tudi na naši obali so izdelovali in uporabljali izključno manjše, tovorne logerje. V povprečju so bili logerji po velikosti v severni Istri manjši od trabakule, drugje na vzhodni obali pa v povprečju večji od nje.

Večji, tovorni logerji so odhajali tudi na odprto Sredozemsko morje za dlje časa, običajno pa so »obratovali« v prostoru Jadranskega morja. Kot druga plovila, je tudi loger za seboj vlekel manjši kaič, ki so ga pozneje dvignili in obešali na prav za ta namen nameščene sohe na krmi logerja.

Štilac

Štilac je tovorno plovilo velikosti bracere. V srednjih in južnejših predelih vzhodnega Jadrana se v večjem številu pojavi v drugi polovici 19. stoletja. Izdelovali so ga mnogi dalmatinski škveri. Ni pa se štilac izdeloval vedno kot novo plovilo. Veliko je primerov, ko so štilac naredili s predelavo bracere. Razen za prevoz blaga med otoki, je bilo veliko štilacev namenjenih prevozu mivke (salbunjeri). V Istri smo ga spoznali šele pred kratkim, okoli 2. svetovne vojne, ko se je tu pojavilo nekaj primerkov tega tipa plovil, ki pa se, vsaj v severnem delu Istre, niso izdelovali in tudi ne obdržali.

Štilac je plovilo, ki ima logerski premec, vse drugo, vključno s krmo, pa je podobno braceri. Le krmilo, ki je segalo do ali le malo pod kobilico, ne pa krepko pod njo, je bilo različno od bracerinega. Na jambor je dvigal trapezno ali sošno jadro. Na dokaj kratek kosnik pa je razpel enega in redkeje dva floka. Prevažal je do 30 ton tovora.

Čeprav je, razen premca, bil trup podoben bracerinemu, pa je bila konstrukcija štilaca veliko lažja. Imel je manj tanjših reber, brez dodatnih utrditev na premčnem in krmnem košu itd. Zato je bil štilac hitrejši od bracere in tudi mnoge druge plovne lastnosti je imel boljše.