Naravni park Telašćica

Telašćica ima naravne lepote, potrebuje le dobro zgodbo

Naravni park Telašćica je eden največjih in sodi med najlepše zalive na vzhodni obali Jadrana. Na zahodni strani ga objema klif, v notranjosti pa nenavadno, slano jezero »Mir«. Zaliv je primeren kot varno zavetje za navtične turiste, obiskovalcem s kopnega ali bližnjih otokov nudi ogled kraških zanimivosti in kopanje v jezeru.

V prejšnjem Valu smo že napovedali reportažo o drugem biseru šibeniškega primorja. To je Narodni park Kornati, katerega sestavni del je Naravni park Telašćica. Narodni park Kornati je zaživel skupaj z otoškim arhipelagom šele leta 1980, ko so ga proglasili za zaščiteno območje. Nekaj let pozneje se je Naravni park Telašćica oddelil v samostojno celoto. Do takrat so bili Kornati odrezani od sveta ali družbenega zanimanja kakršne koli vrste. Prav revščina, neraziskanost, nedostopnost, rustikalno obeležje, skrivnosti podmorja so naenkrat postala njihova največja vrednota. Danes med posebnosti arhipelaga sodijo: kornatske krone, številni otočki, nedostopna in neraziskana polja in ograde, izredno razčlenjena nedostopna obala, bogato podmorje, tišina in mir osamljenih zalivov. Morda vse to in še več bi lahko našteli, prav posebej tisti, ki ste jih že vsaj enkrat obiskali in se zagotovo ponovno vračate.

Telašćica – biser sredi Jadrana

Zgodovina Telašćice je povezana z zgodovino bližnjega mesta Sali in obe imata skupni imenovalec, to je ribištvo. V Telašćico so poleg še nekaterih jadranskih zalivov vsaj enkrat letno zahajale palamide (Sarda mediterranea). Premike ribe so spremljali iz vrhov nad zalivom in ob vstopu jate v zaliv se je najožji prehod (Vrata od Zaglavića) zaprl s predhodno, na dnu postavljeno mrežo.

Tako naj bi leta 1929 po pripovedih domačinov zajeli kar 70 vagonov palamide. Prvi hrvaški dokument o ribištvu je ohranjen s konca 10. stoletja in govori prav o Telašćici. Dokument pripoveduje, kako je bil zaradi izrednih ribolovnih položajev ta del lovišča podarjen samostanu svetega Kerševana v Zadru. To dokazuje, da je to bilo v preteklosti izredno bogato območje z ribo in v zvezi s tem pričajo imena vrhov (Ribarska straža, Belvidir, Lokardenik) in številne ribiške pošte.

Danes v ta zaliv ne zahajajo več ribe, ampak navtični gostje in turisti. Prvi imajo dober razlog, ker je izredno dobro varovan zaliv za sidranje, praktično pred vsemi vetrovi. Znano je celo kot največje naravno pristanišče na Jadranu. Drugi razlog so visoke prepadne stene na južni obali in slano jezero »Mir«. Glede na vse naravne lepote in trume turistov vseh vrst pa res ne moremo govoriti o gastronomski ponudbi. Ta je že vsa leta, od kar tudi sam zahajam, res pod povprečjem, kakor bi zavrtel časovno tablico in se vrnil v preteklost. Elektrike čez dan seveda ni in ponudba je ob kuharski »vnemi« čez dan res malce skromna. Nekje ob šesti uri popoldne zarohnijo generatorji za proizvodnjo električne energije in počasi se za turistične delavce začne delovni dan. Vedno znova lahko zatrdim, da se bom vrnil le in izključno zaradi naravnih lepot.